FAUST
Patchwork 1971-2002
(Staubgold, 2003)
Natanko trideset let je minilo od promocijskega albuma Faust Tapes, s katerim je založba Virgin predstavila nemške 'krautrockerje' tudi na Otoku (in posredno nazaj na celino). Album je faust koncipiral kot kolaž neobjavljenih posnetkov, kot zametke nečesa, kar se iz kakršnihkoli razlogov že, ni razvilo v celovit, zaključen zapis. Za povrh so bili ti posnetki zmiksani v eno, brez premorov, preskoki oz. rezi pa nenadni in brez vnaprej začrtane logike.No, Virgin se je takrat odločila prodajati album za ceno malega singla, že zato se je Faust Tapes prodal v nepredstavljivih 100 tisoč izvodih in prispel celo med deset na lestvici najbolje prodajanih plošč. Kaj takega se danes ne bi zgodilo. Patchwork 1971-2002 delno sledi ideji, namreč spet imamo opraviti z večinoma neobjavljenimi posnetki in spet so zmiksani eden v drugega brez premorov. Vendar, kakor omenjeno, razmere so se spremenile. Faust so ta album objavili v samozaložbi brez potrebe po kakršnikoli promociji. Tokrat odgovarjajo sami zase, uveljavili so se do te mere, da se jim ni potrebno vsiljevati komurkoli. Kdor je pripravljen prisluhniti njihovim še vedno skrajnim zvočnim eksperimentom, v redu, če ne, naj si najde blagozvočno glasbo kje drugje.
CD predvajalnik pri vstavitvi plošče izpiše celih 20 posnetkov. Super, si poreče vsak zapriseženi ljubitelj. Sam sem takoj skeptičen, saj mi je nekdanji član fausta, Jean Herve Peron, nazadnje zatrdil, da v arhivih ni ničesar več, kar bi bilo vredno objave. No, po mojem mnenju je resnica nekje vmes. V redu je, da se objavi še preostanek neobjavljenih trenutkov neskončnih sessionov (menda so faust v nekaj letih bivanja in snemanja na farmi v Wummeju posneli na stotine ur gradiva), obenem pa je potrebno biti pošten in zapisati, da ti, že čez drugo sito prečiščeni posnetki, ne prinašajo nič pretresljivo novega. Da bi prikril slabosti, je preostali izvirni član fausta, Joachim Irmler, kar nekaj starih skic prečistil, na novo zmiksal, dosnel. Nekatere je razdelil na dva dela, druge preimenoval, zadaj pa se skriva poskusni posnetek že znane skladbe. V tem smislu najbolj evidenten je posnetek Seventies Event, narejen še na farmi Wumme, žal je tu zabeležen le del te ključne skladbe fausta. Namreč, kasneje so temo preimenovali v Krautrock in jo posneli za album Faust IV, kot odgovor predvsem angleškim novinarjem, ki so takratno nemško gibanje žaljivo predstavljali kot 'rock kislega zelja'. Kasneje se je termin 'Krautrock' širše uveljavil, postal sinonim, celo predmet akademskih razprav. Sedaj je celo faust ponosen nanj, zavrgel je cinični odgovor in raje ponosno posnetek naslovil »Dogodek sedemdesetih«. Še bolj ekspliciten odgovor na njegov zgodnji boj je uvodni zapis, naslovljen po nemškem novinarju Walterju Adlerju in je pravzaprav reprodukcija njegove radijske recenzije prvega albuma fausta iz leta 1971, v kateri Adler ugotavlja, da je faust žrtev industrije zabave. Trdi, da si je založba German Polydor povrnila stroške z objavami reklam, medtem ko je faust podlegel lastnim pričakovanjem.
Tak uvod je kot naročen za kompilacijo, ki združuje faustovo več kot 30 let trajajočo pot. Resda vmes prekinjeno, ali vsaj javnosti nedostopno, a s Patchwork faust dokazuje, da je pomemben duh, prepričanje, drža, ki jo glasba le potrjuje, za obstoj pa ni obvezna.
Zagotovo Patchwork ni namenjen tistim, ki bi šele vstopili v svet fausta, namenjen je zapriseženim ljubiteljem, tistim, ki jim vse dosedanje plošče še niso dovolj, ki bi radi prodrli v prav vse kotičke faustove duše. Ker so tudi tu obelodanjene le skice, le izsečki neskončnih vaj, je mogoče, da nikoli ne bomo prodrli v najbolj skrivnostne globine njegove biti. Še vedno je to le površinski namig in vzpodbuda, da si ostanek 'predvajamo' kar sami.
(Rock Obrobje, julij 2003)
Janez Golič
