faust
"Daumenbruch"
(EROTOTOX DECODINGS, 2022)

Vedeli smo le, da naj bi Zappi in Wüsthof nekaj snovala. Dva od šestih prvotnih članov fausta. Nismo pa slutili, da bosta svojo vizijo ponudila kar v obliki albuma pod imenom faust.
Nekaj zgodovine; faust je v svojih prevratniških letih, to je v prvi polovici sedemdestih let, sestavljalo šest dokaj enakovrednih članov, prav lahko bi temu prišteli še tonskega tehmika Kurta Graupnerja in producenta Uweja Nettlebecka. Ampak vse studijske posnetke, ni jih malo, so v tistih petih letih naredili le originalni člani fausta. Brez zunanje pomoči.
Po kaotičnem razpadu nekje leta 1975 je bilo na njihovi fronti dolgo zatišje. Šele skozi devetdeseta so se počasi, korak za korakom, sestavljali novi faust. Najprej so to bili trije izvirni člani; pevec, basist in trobentač Jean-Herve Peron, klaviaturist Hans Joachim Irmler in bobnar Werner „Zappi“ Diermaier, a sočasno so zraven že vabili zunanje sodelavce, za katere so smatrali, da razumejo njihov eksperimentalni duh. Tu se zatakne. Kaj sploh je faustov duh, karakter, identiteta?
Vsaj približno ga zajamemo s poslušanjem plošč, doživimo z živim nastopom, dojamemo z njihovimi izjavami. Pa vendarle, vprašajte sto njihovih ljubiteljev in dobili bi sto različnih odgovorov. Še med fausti ni enotnosti. Kar je lahko nekaj časa kreativno, potem poči. Počilo je najprej leta 1996, ko je nenadoma odšel Peron. A je kmalu k sebi zvabil Zappija in dobili smo dve frakciji fausta, kajti tudi Irmler je s sodelavci še deloval pod tem imenom. Do leta 2010, ko je objavil „poslovilni“ album Faust Is Last in od tedaj v tem polju ni aktivno deloval. Ostala sta Peron in Zappi in številni zunanji člani. Še en prelom se je očitno zgodil lani ob pripravi zajetne zbirke posnetkov iz let 1971 do 1974. Nekaj na novo obdelanega, nekaj še dotlej neslišanega. Kot kaže, se je Peron tako navdušil nad starimi posnetki, predvsem nad albumom Faust IV (letnik 1973), da ga je želel predstavljali v celoti v živo. Kar mu je nekajkrat s širšo zasedbo tudi uspelo. A brez Zappija, ki je imel svoje načrte. Spajdašil se je z Wüsthofom in potihoma pripravil svoj faustovski projekt, album „Daumenbruch“.
Končno je lahko predstavil svojo vizijo fausta. Vedno je bil drugi, tretji, četrti, vedno v senci. Kaj šele Wüsthof, ki ga od prvega razpada sploh ni bilo zraven. Sedaj je Zappi gonilna sila skupine, ki po sili razmer, zaenkrat funkcionirala le na daljavo. Oziroma je Zappi skupaj z Dirkom Dresselhausom (Schneider TM)in Elkejem Drapatzom pripravil zasnovo, na katero so „oddaljeni“ člani neodvisno drug od drugega prispevali svoj delež. Ideja ni nova, že leta 2014 sta Peron in Zappi sama posnela album Just Us, zgolj kot osnutek, ki bi ga na koncertni turneji nadgrajevali lokalni glasbeniki. Zadeva se ni najbolje obnesla...
Skozi končni miks zvoka pa je jasno, da je Zappi tokrat zadržal vodilno vlogo, njegov obredno industrijski zven je vseskozi v ospredju. Kar je bil Jaki Liebezeit za CAN, je Zappi za faust. Položil je trdne temelje, na katere je možno položiti marsikaj in to funkcionira. In na teh temeljih se sliši marsikaj.
Načeloma se je Zappi vrnil v petdeset let staro izhodišče. Na albumu so le tri daljše kompozicije, prav toliko kot na prvencu iz leta 1971. Ime faust dosledno izpisuje z malo začetnico, namiguje, da tudi tokrat ni „uradnega“ vodje, da je njihovo ustvarjanje kolektivno. Še naslovnica namiguje na izvore, le da ima sedaj pest na rentgenskem posnetku iztegnjen sredinec. Je namenjen ostalim faustom? Morda pa tudi ljubiteljem, ki na faust projeciramo svoja pričakovanja?
Ja, faustova identiteta je ponovno na preizkušnji. Po splošnih parametrih naj bi zajemala dadaistična besedila, akustične pasuse, dronanje popačenih klaviatur, in vse to tokrat manjka. Manjka celo brutalni tolkalski udar, vse je bolj ponotranjeno, skoraj meditativno, čeprav znotraj le ždi nemirni, raziskovalni duh. Če je že ritmična podlaga dokaj enakomerna, ne pa repetitivna, so prispevki oddaljenih članov tisti, ki te skladbe speljejo na višjo raven. Navkljub dolžinam skladb od 14 do 22 minut, so aranžerske rešitve praktično neskončne. V zasnovo so gladko umešane procesirane klaviature, godala, kitare, doma narejena glasbila. Notranji ustroj je organski, stalno v gibanju, zvočni tok narašča in popušča v dolgih dinamičnih valovih. Še dva člana Einstürzende Neubauten sta se prilagodila, ali pa so njuni prispevki skozi končno obdelavo zvoka potisnjeni v ozadje, oziroma tja, kjer se lahko združijo v enovit tok. Pomaga izvrstna produkcija zvoka, ki v nasprotju z „modernimi“ pristopi dopušča „dihanje“, vsak zven je natančno določen. Tako dobro faust še ni zvenel. Raje je prisegal na umazanijo in grobost. Ja, njegov duh je ponovno na preizkušnji.
(Rock Obrobje, februar 2022)

Janez Golič