faust
j US t
(Bureau-B, 2014)

Vsaj tri albume so v svoji razburkani karieri posneli faust, a ne izdali v običajni obliki. Ena najradikalnejših nemških skupin iz obdobja t.i. krautrocka s tem plačuje davek za svoja načela. Leta 1975 so v Munchenu snemali svoj peti album, drugega za veliko Virgin Records. Založba je po relativno uspešnem faust IV še bolj pritisnila na skupino, a faust so proti koncu snemanja preprosto zbežali in se raztepli na vse konce sveta. Vsaj 15 let o njih ni bilo slišati, nekateri tisti posnetki pa so pristali na kasnejši kompilaciji 71 Minutes of faust za Recommended Records. V začetku 90-ih so se faust ponovno sestavili, a brez notranjih nesoglasij, če ne kar razprtij, ni šlo. Od izvirne trojice, Jean Herve Peron, Zappi Diermeier, Hans Joachim Irlmer, se je najprej odcepil Peron, a kasneje zvabil Diermeierja v svoje faust, Joachim pa je z mlajšimi glasbeniki kar nekaj let peljal svojo različico fausta. Po albumu Faust Is Last je Joachim razpustil svojo skupino, in sedaj lahko govorimo samo o faustu s Peronom in Diermeierjem.
Tudi onadva brez gostujočih glasbenikov/producentov nista zmogla ali želela uresničevati svojstvene vizije, bolje napisano duha fausta. Kot producenta sta pomagala Jim O'Rourke in Steven Stapleton (Nurse With Wound), pridruženi člani fausta so bili Amaury Cambuzat (Ulan Bator), James Johnston (Gallon Drunk), Geraldine Swayne (Bender) in drugi. V razširjeni zasedbi so leta 2009 v Hamburgu nastali posnetki za album, ki nikoli ni „zares“ izšel. Kar pomeni, da je bil Peron nezadovoljen z rezultatom in so faust le nekaj kasneje posneli povsem drug material, objavljen na albumu Something Dirty. Tiste posnetke iz Hamburga pa so prodajali le na zapečenkah na takratni evropski turneji. Mimogrede, „hamburški“ album sploh ni slab.
In lani je Peron na svoji spletni strani napovedal album z delovnim naslovom Faust Spuren. Ste že uganili, ta (še) ni izšel, čeprav so ga faust dejansko posneli. Peron, še enkrat nezadovoljen z ustvarjenim, je prešel na plan B. Naslov dejansko objavljenega albuma je po svoje že dovolj zgovoren; j US t se izgovarja „just us“ (samo midva). Tokrat brez pomoči od zunaj sta se k snemanju spravila samo Jean Herve Peron in Zappi Diermeier. Vse brez posebnega razmisleka, koncepta, v ospredju je hitra, napol improvizirana, spontana realizacija idej. Oziroma poglavitna ideja je, da bi bili ti posnetki le osnova, ki bi jo v živo nadgrajevali gostujoči glasbeniki. Tak postopek skoraj nujno vodi k nepredvidljivim rezultatom...
Tako album j US t tudi zveni. Mestoma okorno, zvočno neizenačeno, neizdelano. Za marsikateri zapis se zdi, da je nastal kar med snemanjem. Zappi Diermeier večinoma ležerno udriha po svojem kompletu bobnov obloženem s kovinskim okrasjem. Peron igra vse ostalo, tudi na ročno žago za les, le nekaj malega poje. Že zaradi redukcije v zasedbi, nova glasba fausta ni niti „vrnitev“ h koreninam, kakor bi nas zapeljala misel ob spontani realizaciji zamisli. Izvirni faust so pač bili že zaradi številčnejše zasedbe in več avtorjev bolj izmikajoč organizem.
J US t je tako prej album, ki ga bomo ljubitelji znali ceniti, manj pa ga bomo poslušali, množice novih poslušalcev pa z njim faust ne bosta pridobila. Na plošči je pač premalo zaokroženih pesmi, komaj dva ali trije zapisi ponujata kompleksnejšo ritmično zgradbo in poln aranžma. Te skladbe bo res potrebno zaužiti v živo. Le kdaj tudi pri nas?
(Rock Obrobje, december 2014)

Janez Golič