faUSt
"fresh air"
(Bureau-B, 2017)

Po 45 letih bi bil že čas, da bi se krautrockovski velikani počasi umirili in ustalili. Ampak to ni v njihovi naravi. Vedno znova iščejo načine, kako se izogniti stagnaciji. Resnici na ljubo, marsikatera odločitev v preteklosti jih je zapeljala iz poti, kdaj so preveč zaupali zunanjim sodelavcem, drugič so se zapletli v notranja nesoglasja.
Na koncu sta na okopih ostala le še dva ustanovna člana; bobnar Zappi Diermaier in basist/trobentač/pevec Jean Herve-Peron. Ravno prejšnji album je že z naslovom kazal na njuno nezadovoljstvo z zunanjimi sodelavci, ploščo j US t (Just Us) sta posnela sama. Pravzaprav je bil njun namen posneti nekakšne osnutke, ki bi jih kasneje na koncertih nadgrajevali gostujoči glasbeniki. Morda je to na koncertih dejansko bolje funkcioniralo kot na sami plošči, kajti faUSt sta sedaj postopek nekako ponovila. Z bistveno razliko, tokrat sta res najprej pripravila osnutke, ki sta jih nadgradila s pomočjo vrste gostujočih glasbenikov, glasbenic in pevk. In še enkrat naslov albuma kaže na namen in učinek. Njuna glasba je potrebovala svež zrak in ga tudi dobila.
Že prvih osem minut sta povsem prepustila drugim. Slišimo recitacijo v poljskem jeziku in dolge potege čela, ki kličejo v spomin njihovo sodelovanje s Tonyjem Conradom še iz začetka 70-ih let. Če do tu še ne verjamemo povsem, da poslušamo pravo ploščo, se že ob prvem udarcu Zappija Diermaierja razblinijo vsi dvomi. Tako grobo in močno udarja samo on. Potem gre stvar samo proti vrhuncu, kar podžiga kričav Peronov glas, ki opozarja na okoljevarstveno katastrofo. Parola „potrebujemo svež zrak“ nosi vsaj dvojni pomen in faUSt mislijo resno. Po dobrih 17 minutah si močno oddahnemo. Po epski skladbi, ki diši po koncertnemu doživetju, sledita dva krajša osnutka, ritmična vaja in pevska kakofonija, ki že ne drugega, dokazujeta, da se faUSt ne pustijo ujeti. Še najbolj dodelana skladba je La Poulie, odrecitirana v francoskem jeziku in proti koncu že kar rockovska nabrita in podkrepljena s psihedeličnimi okraski. Tu se faUSt najbolj približajo klasični rock formi, le njihova izvedba je spontana, živa in direktna. Angažma se nadaljuje v počasi se razvijajoči Chlorophyl, kjer s petjem pritegne Barbara Manning. In ko nas žensko petje napelje k lirični poanti skladbe, se ta preobrne v nekaj najbolj rušilnega, kar so faUSt kadarkoli ponudili. Tokrat predvsem po zaslugi povsem podivjanega saksofona.
Krog se sklene v sklepni Fish. Ponovno se moramo vrniti nazaj, v čas vrnitve faUSta na sceno sredi 90-ih let, ki so jo radi pospremili s sloganom „listen to the fish“. Kar lahko danes prevedemo tudi s „prisluhnimo nemočnim“, še posebej, ko Peron v nagovoru opozarja na trupla na dnu sredozemskega morja - tihe, nevidne žrtve svetovnega spora. Osebna zgodba postane globalno politična gesta, pospremljena z vse bolj intenzivno in neotesano močjo „pesti“.
Nemogoče in nepravično bi bilo pričakovati „presežek“, nekaj, kar bi danes še pretreslo vsega razvajeno poslušalstvo. Faust so svojo revolucijo ponudili na prvih štirih albumih z začetka 70-ih let. Ta je nepresežena tako in drugače. Album „fresh air“ je le dokaz, da ni nujno, da se veterani z leti pomirijo. Trmasto vztrajajo na svojih načelih, ne glede na spremenjene razmere. Drugače pač ne znajo.
(Rock Obrobje, maj 2017)

Janez Golič