Intervju: FUCK BUTTONS

foto: Lucy Johson Le od kje sta se ta dva vzela, se je marsikdo sam pri sebi vprašal ob poslušanje prvega albuma angleškega dua Fuck Buttons, Street Horrrsing. Resda Andrew Hung in Benjamin Power prihajata iz Bristola, ki je vedno odstopal, ampak elektronsko šumenje, ki prehaja v obredni hrup, to ni sodobna angleška glasba. Ob objavi drugega albuma Tarot Sport je nastal elektronski pogovor.

HIPNOTIČNI ZVOČNI KOLAŽI

Fuck Buttons sta s hipnotičnim pulziranjem cenenih sintetizatorjev podloženih s tribalnim ritmom in pritlehnimi vokali, ki zagotovo niso v funkciji sporočilnosti, takoj vzbudila pozornost. Za nazaj bi se lahko vprašali, kako se tega ni spomnil že kdo pred njima? Ampak, tudi za eksperimentiranje z zvočnimi plastmi je potreben občutek, saj se izpod prelivajočih valov vsake toliko pokaže vsaj obris privlačne melodije. Že pionirji elektro-popa, nemški Kraftwerk so trdili, da so melodije posledica igranja z zvoki. In če po naključju isti teden izidejo remasterizirani albumi Krafwerk in aktualni plošček Fuck Buttons, se primerjava vsiljuje sama po sebi. Kraftwerk so odlična skupina, ampak od njih se nisva navzela nobenih vplivov, pravzaprav tudi ne od kogarkoli drugega, trdi Andrew Hung in nadaljuje: Sva v položaju, ko ne potrebujeva zunanjih vplivov, zato da bi nadaljevala z lastnim raziskovanjem. Sama imava ogromno idej, ki jih želiva še razvijati in dopolnjevati. In res bi jima težko našli neposredno primerjavo, vsaj neka značilnost, ki bi ju združevala s podobnimi zasedbami v Bristolu, in po novem v Londonu, kjer v zadnjem času delujeta Fuck Buttons. Prvi razmišlja, da najina glasba ni zemljepisno določena. Mislim celo, da je v redu, da nisva odvisna od kraja delovanja. Če sama zanikata kakršnekoli primerjave, jih pač najdejo za to poklicani. Angleški glasbeni mediji sploh radi napihujejo tekmovalnost, ki na ravni, na kateri se trenutno nahajata Fuck Buttons, sicer ne more primerjati s sredinskim angleškim tokom. Vseeno so se po vzoru rivalstva med Blur in Oasis pojavile primerjave Fuck Buttons z newyorškimi Black Dice. Odgovor Andrewa Hunga uganemo vnaprej. Tekmovalnost naju niti najmanj ne zanima. Glavni motiv je povsem ustvarjalno in čustveno pogojen, ne gre za rivalstvo, Benjamin samo še dopolni, raje se osredotočava na pozitivne plati odnosov, in veseli naju dejstvo, da skupine podobne najini, doživljajo vse boljše odzive tudi širšega poslušalstva. Do tja pa pot vseeno ni tako preprosta. Še vedno pomaga podpora uveljavljene glasbene založbe, v primeru Fuck Buttons je to angleška ATP (All Tomorrow's Parties po pesmi skupine The Velvet Undergound). Le kako so prišli skupaj? Z ATP so naju prišli poslušat na koncert, na katerem je bilo nekje 10 ljudi, pojasnjuje Andrew, Benjamin le še doda: Bila sva dokaj nervozna, a na koncu se je izplačalo. Drugo vprašanje je, komu se založništvo sploh še splača, glede na razbohoteno piratstvo. Verjetno potem, ko si »na drugi strani« na to gledaš nekoliko drugače. Hmmm… sedaj se tega zagotovo bolj zavedava, prizna Andrew, ni pa nujno, da se je najin pogled na piratstvo bistveno spremenil. Svoje prida še Benjamin: Zagotovo to pomeni, da sva postala žrtvi tega piratstva. Ampak glede na stanje glasbe danes, glede na hitrost širjenja informacij, je to neizogibno. Založba ATP je najbolj znana po kitarskih, psihadelično naravnanih skupinah, tudi festival, ki ga organizirajo in se je razširil že na več lokacij na treh celinah, je rockovsko oziroma kitarsko naravnan. Le kako se sredi tega dogajanja počuti izvajalec, ki je v srži elektronski? Mislim, da se pri ATP močno trudijo za spremembe in napredek v programu, in to počnejo na neki stalni kvalitetni ravni. Delati z njimi je bila in je še vedno izjemna izkušnja, zatrjuje Andrew. Benjamin s svojo izjavo le še podkrepi lastna široka obzorja: Na festivalu sem videl nekaj najboljšega hiphopa sploh, ko je GZA v živo predstavil celoten album Liquid Swords. Zato je imenovanje festivala ATP za rockovskega nepravično. Resda je večina izvajalcev kitarsko naravnana, ampak zajete so mnoge druge zvrsti in smeri. foto: Lucy Johson Ne le, da sta preko založbe ATP naenkrat pristala sredi kitarsko usmerjenih skupin, album Street Horrrsing je produciral član škotskih postrockerjev Mogwai, John Cummings. Že informacija, da bo aktualni plošček produciral Andrew Weatherall, morda najbolj znan po DJ setih, v veliki meri sestavljenih iz post-punk klasik, je bil namig; v novi glasbi Fuck Buttons bo večji poudarek na ritmiki. Andrew se tu malce izmika: Čutila sva, da ima Andrew Weatherall še posebej občutljiv in premišljen pristop k produkciji in da bi najine kompozicije pridobile z njegovim pristopom. Že iz remiksa, ki ga je naredil iz najine zgodnje skladbe, sva ugotovila, da ima fantastičen pogled na to, kar delava. Izvrstno je prevedel najine zamisli. Nekateri so napovedovali, da sta Fuck Buttons »noise« za množice, ali vsaj tak potencial. No, vsaj za stopnjo bi se morala sama premakniti v sredino in to sta v produkciji Andrewa Weatheralla tudi storila. Album Tarot Sport je zagotovo bolj urejen, zvočni milejši, ušesom bolj prijazen od prvenca. Sedaj so na vrsti poslušalci… Ampak, ali imata Fuck Buttons sploh tak namen? Ali kakršenkoli namen, v smislu, narediva plesno glasbo, ali glasbo za poslušanje… Ne, zaenkrat ne razmišljava v tej smeri, ampak morda bi prišla do zanimivih rezultatov…pušča odprte možnosti Andrew Hung. Kakopak, že zaradi imena sredinski preboj ne bo mogoč. Itak pa imata svoja merila uspešnosti. Uspeh meriva po ravni doseženih želja in nikoli nisva segala po zgornji meji komercialnega uspeha. Uspeh za naju je že priložnost, da delava kar želiva, je skromen Andrew, podobno razmišlja tudi Benjamin, uspeh je da igrava skoraj vsak večer pred poslušalci, ki običajno cenijo to, kar počneva. Oba člana Fuck Buttons sta vizualna umetnika, že srečala sta se pravzaprav na sečišču glasbe in slike. Ko je na Andrew na višji šoli za fine umetnosti v Bristolu za zaključno nalogo pripravil video film, je zanj potreboval glasbeno spremljavo. Benjamin, ki je na isti šoli študiral ilustracijo, je že imel nekaj glasbenih izkušenj in Andrew je za pomoč zaprosil prav njega. Kmalu zatem sta združila sile v Fuck Buttons. Razmerje med vizualnim ustvarjanjem in zvočnim kolažiranjem je razkril Andrew: Razmišljam, da najina vizualna izobrazba določa glasbo. Zagotovo je en aspekt ustvarjanja glasbe, v katerem uživava, podoba, ki jo generirajo zvoki. Skladanje običajno začneva kot eksperiment z zvoki, in zabavni del tega je potencialni vzrok za presenečenje. Del zabave zagotovo najdeta v izbranih sredstvih, saj najraje uporabljata otroške klaviature, malodane igrače. Če iščeš, najdeš ogromno zanimivih klaviatur, in vsaka ponuja kak edinstven zvok. In še poceni so, se navdušuje Andrew. Benjamin v tem smislu prepušča prednost kolegu: Andy sploh uživa v iskanju cenene robe in vedno naleti na ugodno priložnost pred mano. Zgodnji ptič prvi najde črva, pri teh stvareh.
(Muska, november-december 2009)

Janez Golič