fearless. The Making Of Post-rock
Joanne Leech
(Jawbone Press, 2017)
Polno zagat je že ob definiciji t.i. post-rocka. Vsega je pravzaprav „kriv" Simon Reynolds, ki je termin najprej sprožil v odmevni recenziji v reviji Mojo in kasneje še razširil v eseju za revijo Wire. Glavna težava je (bila) že v tem, da se večina izvajalcev s to oznako ni strinjala, saj namiguje na zanikanje in konec rock glasbe kot jo poznamo. Novinarka Jeanne Leech se je tega zagotovo zavedala, ko je pripravljala obsežno in podrobno raziskavo, pravo poljudno študijo „fenomena" imenovanega post-rock. Hvale vredno je že dejstvo, da ni imela vnaprej postavljenih meril oziroma estetsko-vrednostnega sistema, ampak je dopustila številne interpretacije, različna izhodišča in namene. Obenem je uspela avtorsko „zaslišati" pravzaprav vse glavne protagoniste, če pa to ni mogoče (nekateri so se preprosto umaknili iz glasbe), je izbrskala verodostojne vire. In iskala jih je na široko.
Če potlačimo užaljena patriotska čustva ob povsem izpuščenih prekmurskih post-rockovskih zasedbah, ne manjka nihče od „pomembnih", ključnih, relevantnih. Še več, da vsak primer je Joanne Leech segla daleč čez ohlapne definicije post-rocka, ki naj bi bil večinoma inštrumentalen, ne bi imel zasnove v tričetrtinskem ritmu in razpoznavnem rifu, ampak bi slonel na zvočnih eksperimentih in križanju žanrov. Šla je do skrajnih robov rocka, jazza, hiphopa in drugih zvrsteh, tam naj bi se napajali obravnavani protagonisti. Razpon je osupljiv; na eni strani veterani hrupa Swans in Big Black, na drugi Talk Talk, ki so se iz globalnih MTV zvezd spreobrnili v introvertirane raziskovalce sublimnih zvočnih pokrajin. Njihova zadnja dva albuma sta največkrat omenjena vira navdiha naših postrockovskih junakov.
Še enkrat, malokdo pa bi s postopki razgradnje zanikal „klasične" vire, ki so v mnogih primerih segali prav v korenine rockovske glasbe! Nenazadnje, tudi nemški t.i. Krautrock se je vzpostavil kot odpor proti „zahodni" pop glasbi, a moral priznati „moč" Velvet Underground, zgodnjih Pink Floyd, Franka Zappe in Briana Enoa. Ali začetni punk, ki je poskušal negirati večino zgodovine popularne glasbe, a sčasoma podlegel istim vplivom. In zato preživel. Tako se Mogwai smatrajo za polnokrvno rockovsko skupino in Godspeed You! Black Emperor za punk rockerje. Formalnost pri teh definicijah včasih ne igra glavne vloge. 20 let je že dovolj dolga časovna distanca, ki omogoča pretres dogajanja, njegovega vrednotenja, pokaže se, kaj je ostalo relevantno in kaj je obstalo v mrtvih rokavih popularne godbe. Za nazaj je mogoče rekonstruirati vzroke in posledice usod, kako pomemben je bil že pravi „timing", kraj in čas, razmere, v katerih je določen avtor deloval. Namreč, zgodnji pionirji so plačali ceno svojih radikalnih rekonstrukcij (Disco Inferno, Moonshake, Slint, Gastro Del Sol, Bark Psychosis...), naleteli so na nerazumevanje tako pri poslušalcih kot založnikih. Radi rečemo, da so prehiteli čas (čeprav bi bilo bolj prav zapisano, da so za časom zaostali konzumenti) in če bi vztrajali še vsaj kakšno leto ali dve, bi se lahko nadejali zanimanja, ki so ga lepo izkoristili protagonisti „drugega vala" post-rocka. Takrat se je kritiška hvala z zamikom le začela utrjevati tudi med širšim poslušalstvom. V Čikagu so uspeli Tortoise, v Montrealu Godspeed You! Black Emperor, v Londonu Stereolab in na Škotskem Mogwai. Post-rock je dobil osnovne koordinate, referenčne točke, po katerih še danes merimo tovrstne izvajalce.
Obenem je teh dobrih 20 let tudi obdobje, ko je v tem polju že dodobra uplahnila inovacijska sila. Potrebna je bila osvežitev, ki je prišla, kako kontroverzno, z uvajanjem - petja. Nekdaj je bilo petje preziran postopek, saj je v središče postavil vodjo zasedbe, čemer so se post-rockovske zasedbe večinoma zoperstavljale. Člani so namenoma kar na odru izmenjavali vloge (beri glasbila), s tem se je brisala hierarhija v skupini. Nazadnje je prevladala pesem, saj so kot nasledstvo postrockovske zapuščine nastali ključni albumi islandskih Sigur Ros in Radiohead. Zadaj, spodaj, je ostala množica prezrtih, ki je vsak posebej nekaj pridal, morda zgolj posredno, in nenazadnje zasluženo le našel mesto v pričujoči knjigi. Temeljno delo, ki mu bo kdo težko kaj bistvenega dodal.
(Rock Obrobje, januar 2018)
Janez Golič
