FLEET FOXES
Fleet Foxes
(Sub Pop, 2008)

Če izvajalec prihaja iz Seattla in za povrh snema za priznano založbo Sub Pop, že davno tega ne pomeni več, da gre za zapoznel odmev grungea. Fleet Foxes bi iz tega kroga našli ohlapno primerjavo le z napol »našimi« The Walkabouts, a še vedno s pomembnimi razlikami. Nase so opozorili v začetku leta z maksi singlom Sun Giant, ampak potencial je pač potrebno potrditi z dolgoigrajočo ploščo. Album, ki ne nosi posebnega naslova, ni odgovoril na zgodnje vprašanje, ki se je porajalo ob poslušanju singla – namreč, kam in kako se bo skupina razvila, če je to sploh njihov namen?
Fleet Foxes zvenijo, kot bi se zanje čas ustavil sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kar jih posebej označuje so večglasne harmonije, a se vedno ustavijo pri svojih poglavitnih vzorih; Crosby, Stills, Nash & Young, The Byrds, v najboljšem primeru Beach Boys iz obdobja Smile, v izrazito melodičnih trenutkih celo Simon & Garfunkel. Akron/Family, Animal Collective in drugi folk-rock preporoditelji so lahko mirni.
Kar nekaj je treba skupini le priznati. Njihov baročni harmonični pop je izdelan in dopadljiv, kar nevarno nalezljiv, a pod površjem dokaj cenen, zgolj sproščen, zamaknjen, kar poduhovljen, brez izražene zavesti o tukaj in zdaj. Morda se zgodovina le ponavlja in se po menjavi večih generacij tak ultra-idealistični pristop zdi mlajši populaciji nekaj svežega in kul. Nekaj, kar dojemajo kot neškodljiv, poželjiv eskapizem. Drugače si ne znam razložiti vrsto izrazito pozitivnih ocen te plošče s strani tudi izbirčnejših kritiških peres.
Že uvodni trenutki mantre Sun It Rises razkrivajo njihov horizont, ki se tekom plošče le utrjuje skozi motive neokrnjene narave – zgolj prispodobe ali ne, zamrznjene reke, toplo sonce, zlato nebo, rdeče veverice s kakšno neuslišano ljubezensko prošnjo za dobro mero, so že davno izginili iz besednjaka sodobne rockovske govorice. Če pa že, je poleg vedno sled ironije, vsaj distanca, nek razmislek o lastnem početju. Fleet Foxes pa pojejo, kot da se jih nobena sodobna frustracija še ni niti dotaknila. Mimo tega, če se poslušalec prepusti njihovim sanjarijam, je prvenec povsem prijetna zvočna podlaga za kakšno drugo početje (še bolje ne-početje). Če bi človek za hip pozabil na vse, kar se je v popularni glasbi zgodilo v zadnjih 40 letih, bi bila to ena boljših plošč leta – 1968.
Ne gre spregledati naslovnice plošče, ki jo krasi slika nizozemskega renesančnega slikarja Pietera Bruegela the Elderja, Blue Cloak. V knjigi Hrup eno od njegovih slik, Boj med pustom in postom, lepo pojasnjuje Jacques Attali. Slika sicer ni ista, motiv in sporočilo pa podobno. Bruegel v mizansceni na široko predoči spopad med pogansko razuzdanostjo in krščansko urejenostjo, med harmonijo in disonancco, med hrupom in glasbo. Fleet Foyes so na strani reda.
(Muska, september-oktober 2008)

Janez Golič