FOETUS
Orto klub, Ljubljana
27.september, 2001

foto s koncerta v diskoteki Dakota, 1996 V živo je Foetus druge vrste žival. Utelesi tisto, kar poslušalec njegovih plošč le nasluti. Zavzame držo rock'n'roll pridigarja oziroma igra njegovo vlogo. Prepričuje, grozi in zapoveduje. Je dosleden in se ga odziv občinstva ne tiče. Ne komunicira na verbalni ravni, a jasno sporoča - sprejmi ali pojdi.
Taka hermetična, vase zaprta načela delovanja, ga vsa ta leta potiskajo na rockovsko obrobje. Sam določa termine in načine predstavljanja. V tem so prednosti (beri ustvarjalna svoboda) in so težave. Predvsem si mora vsakič, ko krene na turnejo, in to se zgodi le vsakih pet, šest let, zamisliti novo spremljevalno zasedbo. Ker, kdo ga bo čakal…
V Ortu smo ga dočakali v izvrstnem stanju. Prebrodil je težave z alkoholom, postal zanesljivejši, samozavedajoč. Kar v očeh častilcev rock'n'roll kulta niso ravno čislane lastnosti. Ti bi ga raje videli izmučenega in trpečega, na tleh. Kot mnogi drugi preživeli pred njim, je pravočasno spoznal, da bo cena samouničenja previsoka. Telo vsega pač ne prenese. Nekje je potrebno potegniti črto, ločnico med 'življenjem' in 'umetnostjo'.
Spremljevalna skupina tudi zaradi njegove zdrave norosti učinkuje ubrano in kompaktno. Večmesečna turneja jih je utrdila, zlahka sledijo njegovim kretnjam, pulzirajo z neverjetno močjo. Sam v ospredje postavlja ekspresivnost, tudi na račun intonacije, posebej v višjih legah izgublja nit. Ali ji ne želi slediti. Zato pa je v območju, ki ga obvladuje z grlenim glasom, neprekosljiv. Njegova 'učenca', nedavno tega sta oba s svojima skupinama stala na istem odru, sta povzela del njegove prezence; Tod A iz Firewater je le še artikuliral ta glas, Franz Treichler iz Young Gods je izpostavil seksipilne gibe na liniji Elvisa in Jima Morrisona. Nihče pa ne dosega Foetusovih izbruhov, vrtinca citatov, zmožnost trenutnih odzivov. Je gospodar odra in dogajanja na njem.
Najlažje bi bilo, če bi koncertni repertoar prilagodil pesmim, ki so že na ploščah osnovane na klasičnem rockovskem instrumentariju. Ne, Foetus ne dela po načelu najmanjšega odpora. Še podpora semplerja je simbolna, kot razpoznavni znak odigrane pesmi.
Te je Foetus izbral z vseh ključnih albumov, ne da bi dal prednost novemu Flow. Posegel je nazaj vse do Hole, a najradikalneje spremenil pesmi z albuma Nail, ki so izvorno podprte z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji. Uspešno, The Throne Of Agony in DI-1-9026 sta v koncertni inačici zadržali vso studijsko silovitost. A občinstvo želi še. Foetus se res vrne na oder in postreže z neskončno repetitivno, izčrpajočo English Faggot. Na koncu se nihče ni mogel pritožiti, da ni dobil dovoljšnega odmerka hrupa.
(Muska)

Janez Golič