Intervju: FOETUS
Zadnja leta o Foetusu ni bilo veliko slišati. Oziroma, navkljub napovedim številnih glasbenih projektov, se kar pet let ni pojavil z nosilcem zvoka. Pojavljal pa se je kot didžej, predvsem je ogreval nastope nekaterim (brez zadržka jih lahko označimo kot legendarne) starim, na novo oživljenim zasedbam kot Suicide in Wire ali je morebiti s svojim statusom pripomogel, da so obiskovalci newyorških underground klubov zaradi napovedi njegovega didžejanja prišli pogledat in poslušat nadebudne mlade skupine.
Ko se je že zdelo, da popušča v svojih načelih, ko je na snemanje predhodnega albuma Gash povabil kopico gostujočih glasbenikov, je album Flow vrnitev k izvornim zamislim. Obenem se Foetus vrača v Slovenijo na koncertni nastop, in preden je krenil na obširno ameriško in evropsko turnejo, je po elektronski poti nastal sledeč 'pogovor'
Zame je vedno zanimivo, ko spremljam določenega ustvarjalca/ustvarjalko skozi njegovo/njeno kariero. Nekaj tvojih sodobnikov (Michael Gira, Tod A, Nick Cave) je razvilo bolj tradicionalno pisanje pesmi, drugi so šli v elektronski zvok (Young Gods) ali ambient (Coil). Zdo se, da edini ostajaš na platformi, ki si jo 'izumil' na samem začetku. Kako sam vidiš lasten razvoj?
Foetus ostaja oboje – stalnica mojega dela in izziv; nekdo, ki razvija, kar je bilo že narejeno. Foetusova narava kot stalnica je nasprotje v samem sebi, ko se glasbeno dotika zelo različnih razpoloženj in glasbenih slogov, zatorej je njegova edina kategorija zanikanje kategorij, oziroma je razvil povsem svojo.
Druga stalnica vsebuje štiričrkovne, enozložne, večpomenske naslove albumov, to mi služi kot neke vrste dnevnika, pove, kje sem bil tisti čas. Obenem menim, da pokrivam ogromne razsežnosti tradicionalnega skladanja pesmi, konkretne glasbe, zvočnega kiparjenja, hrupa, intenzivnost čustev itn. Velikokrat tekom ene skladbe.
Foetusova zakladnica vsebuje še vsaj tri studijske albume gradiva (namerno zamišljene albume), če prištejem še koncertne posnetke, remikse, druge ostanke, bi vse skupaj zneslo deset albumov, to je en cikel (trenutno, vseeno!).
Na zadnjih nekaj Foetusovih albumih je bil koncept sledeč, 'to je plošča, ki jo poslušaš preden odvržejo atomsko bombo; ali ubiješ svoje starše in se ubiješ še sam'.
Mislim, da sem z Gash dosegel končni cilj in še vedno sem zelo ponosen na to. Kakorkoli, ne moreš kar naprej udrihati po istem in se vzpodbujati '…………..IN ŠE ENKRAT!!!!!!!!!!!!!!………….
Flow že z naslovom kaže na željo po nadaljevanju namesto dokončnosti, je pot, proces in preblisk tega trenutka za zmeraj. Na nek način je zapleten in težko se mu je upreti, je znak in smer z nekaterimi sestavinami Foetusa, če kaj takega obstaja, a nudi tudi veliko mero prihodnosti.
Poleg Foetusa je tu najprej projekt Manorexia, ki se dotika različnih, morda bolj 'ambientalnih' področij. Album nosi naslov Volvox Turbo. Je zelo temačen, valeč in izzivalen, če ne kar strašljiv. Eden od namenon izza Manorexie je spontanost in instinkt, zvok je bolj 'zračen'. Na začetku je bil koncipiran kot ambientalen album, potem je mutiral v neke vrste potuhnjeno, slušno zahrbtno psihološko dramo. Pomeni tudi reakcijo proti glasbenemu poslu oziroma temu, da si pod nadzorom, je točno to, kar sem želel slišati v tistem trenutku. Album prodajam le preko svoje spletne strani (www.foetus.org) in mogoče na turneji. Načrtujem postavitev koncertne izvedbe Manorexije v gledališkem okolju v Los Angelesu maja in junija 2002. To bo godalni/tolkalski/elektronski projekt s projekcijami.
Sem tudi na pol poti do novega albuma Steroid Maximus, ki naj bi bil zunaj prihodnje leto. Čeprav je tudi ta instrumentalen, je precej drugačen od Manorexie.
Torej kot vidiš, čutim kopico ovir, da bi me sprejeli zgolj kot 'tradicionalista', 'ambientalista' ali karkoli že.
Album Flow si posnel z minimalno pomočjo prijateljev, medtem ko si za Gash povabil mnoge. Si želel nadzirati vsak zvok na novem albumu ali preprosto nisi bil v položaju, da bi sodeloval z drugimi?
Na Gash sem poskusil z drugimi glasbeniki in res je bilo v redu. Po tem je Foetus postal bolj samostojna izkušnja kot kdajkoli prej, vse snemam sam v studiu Self Immolation, in to mi je bolj všeč, ker imam rad vse pod nadzorom. Dokler ne izumijo čipa, ki bi ga vstavili v moje možgane in bi lahko prevajal elektronske impulze tega, kar želim slišati, v roke in noge drugih ljudi, bom delal predvsem sam.
Flow je vseeno zvočno zelo 'bogat' album, aranžmaji so 'organski', ali lahko pojasniš proces snemanja? Kolikšen del celotnega zvoka je semplan z zunanjih izvorov (plošč), kaj od tega zares igraš (ugibam da bas, bobne in trobento)? Verjamem tudi, da si močno spremenil semple, ker na ovitku plošče ni spiska, od kod ti sempli.
Mnogi zvoki so dejansko odigrani. Del moje umetnosti je, da mašinam vdahnem življenje in jih naredim organske, torej zakaj je pomembno, kaj je kaj? Čutim, da ni nujno, da bi do golega pojasnil proces dela… nihče mi tako ali tako ne bi verjel!!! Ampak da, igram tako 'prave' instrumente kot programiram.
Skozi 80-a leta si nastopal s posnetimi trakovi (playback), kasneje z živim bendom. Kako nameravaš sedaj pretvoriti zvok s plošče v koncertno izvedbo? Kakšna je trenutna zasedba skupine? Katere instrumente uporabljate?
Vsekakor je koncertna zasedba Foetus postala rock bend s pritrjenimi sempli. Ko poskušam prevesti zvoke, ki jih uporabljam za ustvarjanje melodij, na recimo kitaro in bas, se izgubi večina vsebine, barva zvoka in mikrotonalnost postane normalna, konvencionalna. Kot rezultat tega so sempli tokrat bolj v ospredju in ostali instrumenti jih le uokvirjajo. Kakorkoli, pesmi so radikalno premišljene glede na zasedbo in tudi zaradi mojih namenov. Nekaj gradiva, ki sploh ni bilo mišljeno za koncertno izvedbo, pa se je v živo izkazalo za presenetljivo uspešnega.
Trenutna zasedba je:
Vinny Signorelli – bobni (Unsane, Swans)
Brian Emrich – bas kitara (Congo Norvell, Family Of God, Toaster, Psilonaut)
Paul Bonomo - klaviature (Bedroom Productions)
Howard Pyle - kitara (Frodus)
JGT - maestro de disastro
Sredi 90-ih let je mnogo underground bendov uspelo podpisati za velike založbe (Cop Shoot Cop, Butthole Surfers, Young Gods…), ti si podpisal za Sony, a to je trajalo le en album. Kaj točno se je dogajalo v tvojem primeru? So te vrgli ven ali si jih zapustil sam?
Leto dni sem se pogajal z založbo Sony o podaljšanju pogodbe, in teden dni po izdaji albuma Gash in teden dni preden sem šel na promocijsko turnejo, so z japonske podružnice sporočili, da ne bodo promovirali albuma, ki bi nasledil Gash. S tem so učinkovito povlekli preprogo, na kateri sem stal, še preden sem dobil priložnost, da se izkažem. In tako se je zavrtelo njihovo kolesje, ki me je počasi potisnilo iz pogodbe. Tedaj sem bil obupan, a moram reči, da je tam vseeno kopica dobrih ljudi.
Kaj je prednost in slabost objavljanja plošč pri lastni založbi?
Na tej točki zadržim avtorske pravice svojega gradiva in ponujam licenco drugim založbam. Kdo ve, kako se bo glasba distribuirala v prihodnje? Na žalost nimam nadzora nad večino svojega preteklega dela in določeni partnerji me sploh nimajo zavedenega, čeprav mi dolgujejo denar. Pogodba z založbo pa predpostavlja uporabo njihove infrastrukture distribucije in promocije, če kaj veljajo. To je prednost tega. Lahko se tudi zgodi, da ne naredijo nič, samo sedijo in gledajo, kako se obupano trudiš, da bi se promoviral, medtem ko sami zaslužijo več kot ti!!
Z Manorexio sem vzpostavil drugačen poslovni model, ko album distribuiram sam preko spletne strani in na koncertih, stara šola…
Z določenimi projekti bom nadaljeval tako preko drugih založb kot na omenjen način
Albumu Flow bo kmalu sledil remiksani kompanjon Blow. Na dvojenm EP-ju Null/Void si sam remiksal lastne kompozicije, torej zakaj si tokrat to zaupal drugim? Kako si izbiral remikserje? Kaj si pričakoval od njih?
Pričakoval sem nekaj, kar si v prvem planu ne bi mislil. Izbral sem ljudi, ki jih cenim in na skrivaj sem se veselil tistega, kar bi prinesli k projektu. Nekatere sem že poznal, nekatere sem spoznal tekom projekta. Vsem bi moral biti karseda hvaležen. To so Amon Tobin, Kid 606, Panacea, Franz Treichler (Young Gods), FM Einheit, DJ Food, Charlie Clouser (NIN), Pan Sonic, Jay Wasco (Johnny Skilsaw), Sean Beavan, Ursula 1000, Phylr in tudi J.G.Thirlwell. Letos novembra v Los Angelesu načrtujem postavitev performanca, kjer naj bi se zbrali mnogi remikserji iz elektronskega, didžejevskega in multimedijskega sveta, da bi proslavili Blow.
V New Yorku živiš že več kot 10 let, morda že 15. Kaj te tam navdihuje?
Najprej, New York je megapolis, in JGT potrebuje beton za dihanje. Prav tako imam najbolj divje sanje, ki se jim ne nameravam izneveriti. Prav tako je New York, čeprav na žalost podlega disneyfikaciji, še vedno krasno središče umetnosti
Hvala, da si si vzel čas in se vidimo v Ljubljani.
Se vidimo. Ungawa.
(prirejeno za članek v reviji Muska)
Janez Golič


|