Portret: FOETUS

Zgodbo lahko začnemo že s koncem 70-ih let v Melbournu, kjer je Jim odraščal ob glasbi ameriškega novega vala. Še preden je ljubiteljstvo zamenjal za lastno kreativno delo, je zapustil Avstralijo in se napotil po stopinjah svojih sodeželanov Birthday Party naravnost v London. Ne nepomembna se zdi njegova prva zaposlitev v angleškem velemestu, delal je namreč v skladišču tedaj največje evropske prodajalne plošč Virgin Megastore na Oxfort Streetu. Vsa tista res neverjetna količina glasbe, ki je šla skozi roke in ušesa Jima Thirlwella, je sčasoma morala pusti ti posledice. Tu med avtomatizmom fizičnega prekladanja skladov nic plošč so že nastajali zametki konceptualnih del, kasneje realiziranih na treh ključnih ploščah Foetus serije - Hole, Nail in Thaw. Poleg fizičnega dela, nujnega za preživetje, je Thirl well svoj prosti čas zapolnjeval z vse vrste aktivnostmi. Igral je bas kitaro v lokalnih rock bendih, pisal press materiale ob ploščah Birthday Party in se loteval novinarskega dela v fanzin skih okvirih, preko katerega je spoznal newyorško femme terrible Lydio Lunch. Z njo se je zatem preselil v Ameriko in tam 7 let delil podstrešno stanovanje v predmestju Brooklyna.
Jim Thirlwell je že na začetku svojih glasbenih poskusov prišel do spoznanja, da bo moral vse ustvarjati sam. Usklajevanje idej med tremi, štirimi in več člani rockovskega benda so mu bile tuje in še več, svoje izvorne (foetus?) načrte je sklenil zakoličiti na celi črti. Sam bo odigral vse inštrumente, odpel vse vokale, zrisal ovitek in opravil kompletno studijsko delo!
Žal sta njegova prva celovita izdelka - Ache in Deaf, izšla v striktno omejeni nakladi in brez ponatisa. Plošči sta obtičali v rokah par sto kupcev in šele tretji album, Hole, je ponesel ime Jima Thirlwella v vesoljni "alter" svet in ga predstavil kot svojstveno osebnost ob bok Nicku Caveu, Michaelu Giri in Blixi Bargeldu. Plošča Hole pravzaprav zveni še močno pod vplivom razcefrane rock forme Birthday Party, pomembna novost pa je odkrita težnja po sistematiziranju glasbenih idej. Ta urejenost se kaže skozi slike oz. risbe na ovitkih plošč, ki večinoma povzemajo soc-realistično tematiko aziatskega tipa, na drugi strani pa so različni pristopi dobivali različna Foetus obeležja. Te variacije, najbolj znana je Scraping Foetus Off The Wheel, so skozi izdaje bizarnih singlov, jinglov za radijske programe ter uvrstitve na kompilacijah različnih izvajalcev dosegle številko čez 10. Preko teh samostojnih projektov je Thirlwell pridobival na ugledu, predvsem kot samosvoj mojster za mešalno mizo. Že v letu '82 je pomagal pri kreiranju zvoka članom tedaj že razhaja jočih Birthday Party na plošči Honeymoon In Red. Tu je bila pravzaprav zbrana vsa smetana takratnih inovativnih rockovskih sil predvodenih z neutrudno Lydio Lunch. In kljub temu se Jim ni dotaknil drugega kot studijske tehnike. Glasbene ideje je hranil le zase in te so se polno izkazale v nabitem zvoku na plošči Nail in kasneje na finalnem albumu Thaw. Silovit nalet do konca pou darjenih bobnov je bil spremljan z zvokom samplanega orkestra, dokončen udar na čutila pa je Jim Thirlwell pripravil z zdaj agresivnim, drugič s pridušenim, a nikoli s pomirjenim glasom. Prvo glasbeno sodelovanje se je dogodilo v letu '87, ko se je Thirlwellu pridružil Roli Mossimann, prebežnik iz Swans in skupaj sta postavila na noge projekt Wiseblood. Izraz na prvencu Dirtdish bistveno ne odstopa od preverjenih zvokov na Foetus ploščah.
Mossimann je le dodal tisti pulzirajoč, swansovsko nepopustljiv ritem in kljub polnemu zvoku stvari niso ušle iz okvirjev dobrega okusa, predvsem po zaslugi pretanjenih ušes obeh naših protago nistov in sedaj preverjenih producentov! Naslednje leto je Jim končno popustil tudi Lydiji Lunch. Mini album Stinkfist se odmika vsemu, kar sta oba že delala v pretek losti. Zbor tolkalcev na kovinska tolkala je usvaril neprekinjen ritmičen tek, preko katerega so naloženi vzdihljaji in kriki najmočnejših strasti. Ta trodelna kompozicija pravzaprav najbolj koncizno predoča temeljno izhodišče ustvarjanja Jima Thirlwella - vse je podvrženo izbruhu energije - le zvočne ukane, ki nas bodo pripeljale do željenih stanj, so pripravljene na različne načine z vsemi potrebnimi odmiki, ki vsakič odpirajo delovni prostor za naprej.
V letu '89, po skoraj 10-ih letih stalnih naprezanj, se je Thirlwell odločil za nekakšen rezime svojega dela. Najprej je izšla dvojna kompilacijska plošča Sink z elegantno skrajšanimi verzija mi komadov z maxi-singlov, z V/A kompilacij in z nekaj do tedaj še neobjavljenimi posnetki. Zatem je pod nazivom Foetus Inc izšel še single Butterfly Potion, finale pa se je zgodil z evropsko in z ameriško turnejo Foetus Corruptus, kjer so Jimu pomagali sami mojstri poklica. Glavnino je predstavljala trojica Swansov, na violino je igral Hanh Rowe, prav tako občasen sodelavec Michaela Gire, in s samplerji je rokoval David Ouimet, nekdanji član newyorške grind-core zasedbe Cop Shoot Cop in sedaj vodja skupine Motherhead Bug. Njihov zaključni nastop se je zgodil v "domačem" okolju kluba CBGB novembra leta '90 in ti koncertni posnetki so zabeleženi tudi na dvojni plošči Male.

SODELOVANJA IN PRODUCENTSKO DELO

Nekje s koncem (odraščanjem?) Foetus serije se je Jim Thirlwell vedno bolj aktivno odzival na povabila, naj opravi finalne mikse glasbenih umotvorov svojih newyorških prijateljev. Tu lahko omenimo pomoč na albumu Swans White Light From The Mouth Of Infinity, ki je tedaj pomenil povratek Michaela Gire po grenkih izkušnjah na bleščečem trgu glasbenega biznisa. In zatem se je trdo delo pravzaprav šele začelo. Evidentna je bila tedaj izjava Blixe Bargelda, da se je Jim utrudil in doma samo poležava oz. gleda televizijo. Res je, da rezultat njegovih prizadevanj ni bil viden oz. slišen na enem mestu, ampak razpršen na vseh mogočih koncih. Ko je delal s Swans je moral pomagati tudi njihovi pevki Jarboe na solo albumu 13 Masks, za tem ga je k Prong zvabil Ted Parsons, tudi bivši Swans in Thirlwell jim je napravil remix singla Prove You Wrong. In dober glas je segal vse dlje ter vrste trkajočih na producentske duri so bile vse daljše in emi nentnejše - Murder Inc, Silverfish, Beyond, Cop Shoot Cop, White Zombie, Red Hot Chili Peppers in celo EMF. Odgovorni pri velikih gramofonskih založbah niso nikoli slišali za Scraping Foetus Off The Wheel, slišali pa so udarne in z veliko mero okusa narejene remixe najstniških hitov Unbelievable in Lies skupine EMF. Jim preseneča z izjavo: Nikoli ne delam s skupinami, ki mi niso všeč. Na nesrečo sem moral zavrniti ponudbo Hollywood Records, ki je želela, da jim ob smrti Freddyja Mercuryja naredim remixe uspešnic skupine Queen. Ampak, poklicali so me le par dni pred planiranim začetkom dela v studiu. Kaj si ti ljudje mislijo?! Da samo čakam doma pred telefonom na njihov klic!
Kljub obilici producentskega dela je Jim našel čas za lastne stvaritve oz. za obnovitev starih sodelovanj. Skoraj istočasno se je srečal z Rolijem Mossimannom za mini album PTTM in z Lydijo Lunch vsled dela na EP-ju Don't Fear The Reaper. Oba izdelka predstavljata najširše meje novih glasbenih obzorij Jima Thirl wella, ki se je tu v obeh primerih podpisal z imenom Clint Ruin, kot drugi pol svoje osebnosti, ki si končno želi tudi delitve dela. Z Mosimannom sta skreirala vrsto sofisticiranih ritmov, ki z značilnim stopnjevanjem nadgrajujejo do kreščenda velikega orkestra. Pedal To The Metal že z naslovom oz. besedilom nadal juje občutja hitrosti in nevarnosti, suspenz začet na prvem singlu Wiseblood Motorslug. Ostalo so permutacije stilov. Stop Trying To Tie Me je modificiran rap, okrašen z nevrotičnimi vpadi kitare in agresivnimi popačenimi kriki ujetnika iracional nih strahov. Centralna skladba je kljub temu skoraj 10 minutna pripoved Hey Bop A Ree Bop, ki od forme bluesa jemlje le zate gle zvoke kitare in naključne vpade ustne harmonike. Tudi besedi la kradejo vsega po malem z roba popularno-glasbenega smetišča in recitacija prehaja iz brundanja in sopihanja do vriskov iz celih pljuč. Nepopustljivost izraza se polno kaže v mešanju stilov in aranžerskih prijemih. Zvok velikih jazz orkestrov ni prevzet iz kake nostalgične zavezanosti tradiciji, pač pa zaradi občutij neustavljive moči. Grease Nipples, zaključna tema plošče PTTM, je le poudarjena swing inačica naslovne pesmi.
Podobno zgoščeno se je Thirlwell predstavil z Lydio Lunch na EP- ju Don't Fear The Reaper. Pred leti nepredstavljivo prevzemanje hard-rocka vzorcev 70-ih let in njegove kvazi-satanistične igre so našle plodna tla v zanimanju dvojice. Tu zopet prednjači Lydija, saj je na skupni plošči z Rowlandom Howardom že vzela v precep same Led Zeppelin in Alicea Cooperja. Don't Fear The Reaper je prav nevarno podobna originalni verziji skupine Blue Oyster Cult, dovolj močan preskok pa nakaže že naslednja pesem Clinch, ki nadaljuje linijo njunega ritualnega dela na Stink fist. Novo presenečenje je skladba Serpentine, nežna jazzovska oda mesečini in slepi zaljubljenosti. Ploščo zaključuje rockovska Why Don't We Do It In The Road, ki lahko pomeni apologijo odraščanju in zavesti o nepovratnosti življenskega stila. Pesem je prevzeta iz repertuarja Beatlov oz. iz njihovega konceptualne ga (!) White Albuma.
Zadnje dejanje netrudnega Jima Thirlwella je končno našlo mesto v sodelovanju z večjim številom ljudi, projekt...

STEROID MAXIMUS

vključuje nekaj starih znancev in odkriva najširše glasbeno-kulturne spoje. Obe do sedaj izdani plošči se vežeta prek istih dveh skladb, naslovne teme prvenca Quilombo in Life In The Greenhouse Effect, nadaljujeta pa ritmične in aranžerske variacije na temo PTTM. Zanimivo je, da kljub sedmerici sodelujočih Thirlwell nikoli ni dopustil skupinskega dela. Večino tega je prispeval glasbenik podobne branže - Raymond Watts, ki sicer sam (!) pooseblja projekt PIG, tu je še Lucy Hamilton, klarinetistka, ki jo poznamo po sodelovanju z Lydijo Lunch, pa znani rockovski producent Don Fleming, sicer član Gumball, zopet Roli Mossimann, Mark Cannigham ter nekaj manj znanih. Avtorstvo skladb je vedno stvar Jima Thirlwella samega in še največ enega mojstra zvočnih raziskovanj. Le ta se nemalokrat razpršijo v neulovljive širjave; le kako naj opišemo mešanje ritualov pradavnih ljudstev, predorgazmičnih vzdihljajev in prepoudarjeno topotanje bobnov vseh vrst. Gondwanaland, kot je naslov drugega in še povsem svežega izdelka Steroid maximus, je izraz za zemeljsko pracelino, ki je pozneje razpadla na danes poznane Afriko, Južno Ameriko in Avstralijo. Thirlwell je sestavil nazaj te razgubljene kulture z najmodernejšimi studijskimi postopki samplanja, nasnemavanja in barvanjem zvoka. Za sredstva mu je bilo prav malo mar, brez sramu je vključil že poznane vzorce Butterfly Potion ali Serpentine, kradel filmskim soundtrackom (Raymond Scott), razpoznamo celo koščke melodij prihajajočih iz območij naše bivše skupne domo vine. Skratka world music za vse čase na način Jima Thirlwella. In če ste mislili, da se je zato izgubil v kulturoloških prostranstvih in pozabil na rockovsko "realnost", se motite. Za založbo Big Cat, kjer je izdal vse svoje zadnje diskografske izdelke, je izbral posnetke ameriških underground bandov in jih obelodanih na kompilaciji Mesomorph Enduros. Tu se poleg že profiliranih imen (TAD, Melvins, The Jesus Lizard) predstavljajo prihajajoče nove sile ameriškega podzemlja Pain Teens, Thinking Fellers Union Local 282, Cop Shoot Cop, Barkmarket in drugi.

IN NAPREJ...

Vsa predvidevanja za prihodnost vodijo po dveh že skoraj utečenih kolesnicah. Prvo je vedno bolj cenjeno producentsko delo, zadnje tovrstno početje se je dogodilo z ponovno objavljenim singlom angleških The Cult, She Sells Sanctuary, od osmih verzij istega komada seveda izstopa proizvod našega znanca. Prav tako razpoz navno je Thirlwell obdelal komad Wish glasbenika z imenom Trent Reznor, sicer edinega člana (!) Nine Inch Nails. Na albumu remiksov Fixed najdemo verzije pesmi, ki so svojo originalno obliko zavzeli na EP-ju Broken. Primerjava rezultatov ostalih prisotnih mojstrov mixa (Butch Vig, Danny Hayd z Coil, Chris Vrenna), še enkrat dokazuje, kdo je tu še vedno glavni!
Thirlwell je tako združil prijetno s koristnim in s prigrabljenim denarjem v hišni kleti zgradil lastni snemalni studio. Po krajšem izletu (pobegu?) v sončno Kalifornijo, kjer bo očistil misli, se bo vrgel na delo in ustvaril mogočno kompozicijo ali kot pravi sam: "'Rad bi ozvočil tri-dimenzionalno projekcijo rdečega tkiva imenovanega življenska energija!'" (Katedra, 1992)

Janez Golič
glej še ocene albumov Gash, Boil (hr), Flow in Blow in intervjuja iz let 1996 in 2001...