FOETUS
Flow
(Ectopic Ents/Nois-O-Lution, 2001)
Jim Thirlwell aka Foetus se vsakega svojega albuma loti kot da je njegov zadnji. Kot epitaf, končna izjava, in konec. Vsi so naslovljeni z enozložno besedo štirih črk. S Flow v vseh pogledih ni dosti drugače. Intenzivnost le redko popusti, če že, je to le predah za nov napad na poslušalčeva čutila. In kontradiktorno, v trenutkih predaha tudi Foetus zajame svež zrak.
Uvodna Quick Fix je hiter in učinkovit preizkus vzdržljivosti. Foetus narekuje močan tempo, z vsakim prehodom ga še povečuje, nalaga poblaznele ritme, semplane kitare pritiskajo, Foetus sam z večglasnim petjem apelira in grozi. Po tem je vse lažje. Cirrhosis Of The Heart je prvi kratek oddih, swingovska oda pogumu obložena z razmigano igro malega orkestra. Pomaga, da lažje sprejmemo brutalno, masivno, počasi se valečo Mandelay, ki jo blaži le violinski solo Hahna Rowa. Ostalo je praktično vse delo Foetusa samega. Mu vsaj ni treba sklepati kompromisov. Glasbeno bi mu bilo z gostujoči godci lažje, tako pa sam skrbi za vsako podrobnost. Obenem mu lasten snemalni studio z bogato bazo semplov omogoča svobodno prevzemanje glasbenih virov, ki v njegovih rokah šele pridobijo na moči. Gre do roba in čez. Tu ni usmiljenja.
Flow zares steče v drugi polovici. Suspect je pridušeni suspenz, strašljiva dramska igra, ki narašča in se sprosti v mogočnem kitarskem rifu. Je pesem, ki album izvleče iz mučne, brezizhodne situacije. Morda njegova najboljša stvar po albumu Nail izpred 15 let. A ni izjema. Someone Who Cares je podprta s preproduciranim bobnom in ponovno prinese razpoznavne, hropke harmonije, ki pritegnejo. Huronska Heudoch 7B je stalno razmigana, množica vokalov sovpada s silovitim naletom velikega revijskega orkestra pod vodstvom poblaznelega dirigenta. Več iz semplanih sestavin ni mogoče iztisniti.
Foetus proti koncu ne popušča. Še stopnjuje pritisk na čutila, preizkuša meje vzdržljivosti. Ko se zdi, da je dosegel vrhunec, doda prediren solo na trobenti ali na vrh vsuje industrijalski hrup nedoločljivega izvora. Za finale je prihranil v neskončnost se raztegajočo simfonijo Kreibabe. Vanjo je združil ves 'hrup', ki ga premore, vso energijo in prepričanje. Če bi iskal najprimernejši soundtrack h končni apokalipsi, ta zadosti vsem pogojem. Simfonija pravzaprav nima logičnega konca, Foetus jo odreže po naključju, 'sama' se ne bi končala nikoli.
Čakamo še remiksanega naslednika Blow in drugi prihod gospoda Foetusa v Slovenija. Oboje že konec poletja.
(Muska)
Janez Golič
|