FOLK IMPLOSION
One Part Lullaby
(Domino, 1999)
Le kdaj bo Louju Barlowu zmanjkalo teh lepljivo zapeljivih melodij? Sedaj so še bolj izrazite, v prvem planu, ko jih je umestil v običajno obliko pop pesmi. Obenem je Folk Implosion 'le' njegov stranski izlet, kjer mu pomaga še John Davies, in ko ostajajo Sebadoh njegova matična zasedba. Folk Implosion se ne poslužujeta veleprodukcijskih fint, da bi povzdignila preprostost samih pesmi na navidezno višjo raven. To, kar znata, jima povsem zadošča, prav tako zadošča naravi pesmi oziroma sporočil. Če se v najslajših uspavankah nagibajo k brezskrbni predanosti britpopa, to ni in ne more biti namerni korak k otoškemu glasbenemu okusu. Je prej naravni razvoj, nakazan v nekaterih sprejemljivejših pesmih zadnjih plošč Sebadoh in zagotovo tudi posledica selitve Louja Barlowa v sončno Kalifornijo. Sprememba okolja in dotik neskončne svobode sta lahko porodila pesmi, ki že z naslovi povedo veliko - Free To Go, No Need To Worry, Back To The Sunrise. Lou se predaja užitkom, poje s strastjo človeka, ki je po dolgem času neskončno srečen. Tudi ko razpotegne vokal v otožen ton, ne prav daleč od Kurta Cobaina, ki bi vam zapel uspavanko. To vse odseva ne le v petju, temveč v lahkotno plesnih, rahlo hiphopovskih ritmih, čistih kitarskih linijah in naravnemu doziranju klaviatur. One Part Lullaby je tekoč, pristen, okusen album. Neobremenjen, a pritegne.
Kako že gre tisti napotek? Če nameravate ta mesec kupiti eno ploščo, ob kateri boste uživali brez slabe vesti, da ste z nakupom pripomogli k še večjemu razcvetu kake korporativne družbe, potem…
(Muska)
Janez Golič
