Domača fonoteka: KLEMEN BREZNIKAR

Kako pa se je pri vas sploh začelo zanimanje za glasbo nasploh? So to bile plošče vaših staršev, kasete, izposojeni cedeji, sošolci, ki so že imeli prave informacije...?
Že kot otrok sem bil doma nenehno obdan z glasbo, predvsem z rockom in folk rockom. Naravno se mi je zdelo, da premetavam plošče svojih staršev in sanjarim o tem, kakšni zvoki se skrivajo za njihovimi ovitki. Spominjam se tudi prvih originalnih CD-jev, ki so našli pot v hišo, nato pa je prišel internet – s številnimi glasbenimi blogi, ki so zame postali pravi vir odkritij. Prav tam sem prvič resnično spoznal underground glasbo.
Ure in ure sem preživel ob raziskovanju, prenašanju in presnemavanju vsega, kar sem lahko našel iz šestdesetih in sedemdesetih let, nato pa sem svoje iskanje razširil še na alternativno glasbo in številne manj znane izvajalce (private press/real people music). Bil sem popolnoma predan tej obsedenosti – pisal sem si zapiske o albumih, tiskal ovitke in si ustvarjal nekakšen osebni arhiv. In ta strast ni nikoli ugasnila.

Pred desetletji je bilo težko priti do informacij predvsem o „underground" produkciji, danes je teh možnosti precej več. Kateri so vaši kanali preko katerih pridete do za vas zanimive glasbe? Družbena omrežja, pretočni servisi, spletne strani, tiskani mediji, youtube, prijateljske vezi?
Če se vrnem v obdobje med letoma 2003 in 2005, ko sem začel obsesivno raziskovati in prenašati vse mogoče albume s spletnih blogov... Bili so zanimivi časi, saj smo se prek teh skupnosti povezovali ljudje z različnih koncev sveta. Takrat še ni bilo samoumevno, da lahko tako enostavno navežeš stik s tujci, zato je bilo vsako novo poznanstvo nekaj posebnega. Spominjam se, kako smo si pogosto izmenjevali redke izdaje, še posebej, kadar je šlo za private press in manj znane edicije.
Danes je situacija precej drugačna. Neodvisne založbe so številčnejše kot kdajkoli prej, izdajajo ogromno plošč, ki bi v preteklosti ostale popolnoma spregledane. Če malo pretiravam, sem z večino v rednih stikih, saj revija pokriva širok spekter novih reizdaj.
Seveda imajo pri tem svojo vlogo tudi družbena omrežja, čeprav so bila pred leti veliko bolj zabavna – preden jih je popolnoma preplavil marketing. A na koncu so najdragocenejše stvari še vedno prijateljske vezi in naključna odkritja. Ob njih si človek vzame več časa – in prav to šteje največ.

V zadnjih letih se je povečalo zanimanje za vinilno ploščo, tudi pri vas vinilke prestavljajo večinski del domače kolekcije ali morda tisti del, ki ga smatrate za najpomembnejšega, najvrednejšega?
Ja, največja ljubezen je vsekakor vinil. Ne toliko zaradi ovitkov ali zvoka – čeprav ima tudi to svojo težo – ampak preprosto zato, ker me nič ne razveseli tako kot plošča. Nikoli se nisem posebej poglabljal v to, zakaj me enako ne prevzame CD ali digitalni prenos – preprosto mi je vseeno. Gre za občutek, nekaj, kar je podobno tiskani knjigi – dokument časa, nekaj oprijemljivega.
Seveda pa mi veliko pomenijo tudi CD-ji in kasete. Vsak format ima svoj čar in svojo zgodbo.

Se spomnite, katera je bila prva plošča, kupljena z lastnim denarjem?
Lahko, da me spomin vara, ampak če se prav spomnim, sem naenkrat kupil tri plošče: B, S & T; 4 skupine Blood, Sweat & Tears, More skupine Pink Floyd in Cheap Thrills skupine Big Brother & The Holding Company.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem smislu? Na primer redka izdaja...
Težko bi izpostavil eno samo. Prvič zato, ker nikoli nisem prodajal plošč – in morda imam v zbirki takšne, ki so danes veliko bolj redke in cenjene kot tiste, ki na prvi pogled delujejo eksotično, a v resnici niso tako težko dostopne.
Največ mi vsekakor pomenijo albumi, pri katerih sem bil osebno vpleten – tisti, za katere sem napisal spremno besedo, opravil intervju ali kakorkoli sodeloval pri izdaji. Enako dragocene so mi tudi plošče, ki jih imam podpisane s strani glasbenikov. Potem pa so tu še tiste popolnoma neznane underground izdaje, ki mi jih bendi pošljejo – te imajo svoj čisto poseben čar.

Večno vprašanje, CD ali vinilka in zakaj? Velikost ovitka, boljši, toplejši zvok vinilke, ali priročnost in brezšumnost CD plošče...?
Zame osebno vedno vinil. Seveda razumem tudi tiste, ki prisegajo na druge nosilce, ampak če govorimo o zvoku, so plošče iz poznih petdesetih in šestdesetih – še posebej bebop in klasika – preprosto neprekosljive, no, vsaj zame.
Danes se pogosto zgodi, da je vinilna izdaja dejansko rip s CD-ja, kar pomeni, da lahko zveni slabše kot sam CD. Vendar pa v pravih pogojih lahko tudi CD, SACD, kolut ali kaseta zvenijo vrhunsko. Vse je odvisno od nešteto dejavnikov – od hi-fi sistema do same zgodovine izdaje albuma.

Vaše mnenje o digitalnih datotekah, MP3/FLAC in o pretočnosti. Glede na množico informacij, ki jih obdelate pri recenzijah in intervjujih za spletno stran, verjamem, da bi bilo to samo prek vinilk praktično nemogoče.
Slišalo se bo mogoče smešno in ironično, ampak brez ilegalnih MP3-jev in tistih blogov z opisi verjetno ne bi imel toliko znanja, kot ga imam danes, in tudi plošč v moji zbirki bi bilo precej manj.
V zadnjih sedmih letih so plošče doživele pravi razcvet, tako da jih zdaj prejemam v ogromnih količinah, prav tako pa tudi CD-je. Poslušam raznolike kombinacije – Bandcamp, SoundCloud, YouTube ... vsak od teh kanalov ima svoje prednosti in slabosti...

Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (MP3, FLAC), če jih imate, štejejo kot del domače fonoteke?
Ne, tega pa nikoli nisem štel kot del svoje zbirke. V bistvu sploh ne hranim dosti glasbe na disku. Imam pa precej skoraj že dve desetletji starih posnetih CD-jev, kot sem omenil prej – tistih, ki sem jih posnel v tistem času. Ti pa še vedno imajo svoj čar, ker me vežejo na spomine.

Kako težko se odpoveste kakšni plošči? Morda vam v nekem obdobju ni več všeč, ne pomeni nič več, jo potem prodate?
Morda bom zvenel čudno, ampak dejansko nikoli nisem prodajal plošč, CD-jev ali knjig.

Ravno psihedelični rock slovi po ekstravagantnih ovitkih, ste kdaj kupili ploščo zgolj zaradi ovitka, čeprav glasba ni bila ravno po vašem okusu?
Premnogokrat. Včasih si potem razočaran, čeprav imam vedno navado, da preberem vse o albumu. Velikokrat je ovitek popolnoma nič posebnega, potem pa je glasba neverjetna. Tudi to je del čara zbirateljstva.

Je v vaši zbirki tudi kakšna plošča, ki sicer ni po vašem okusu, ampak velja za prelomno, referenčno, tako, ki jo je potrebno imeti?
Ja, imam precej plošč, ki niso ravno po mojem okusu, čeprav jih velikokrat tudi zavrtim... morda pa odkriješ kaj novega. Prav to se mi zdi čar fizičnega nosilca – zahteva neko pozornost in te prisili, da nisi le pasiven poslušalec, ampak da si bolj pozoren in da ni zgolj glasba za ozadje.

Kupujete več iz druge roke na sejmih ali imate raje nove, iz trgovine?
Kombinacija obojega. Včasih sem rad v vsakem mestu, kjer sem bil, iskal manjše trgovine in kupoval lokalni underground ipd. Vse, kar je bilo povezano s tistim okoljem in manj znano. Seveda pa si obenem našel še kaj s seznama. Drugače pa tudi veliko preko Discogs itd.

Ali zbirate kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Ja, zelo rad kompletiram, tudi pri CD-jih in knjigah. Rad imam celoto, čeprav ti morda kakšna stvar ni všeč.

Glede na znaten dvig cen vinilk v zadnjem času, še kupujete in dopolnjujete zbirko? Vas zanimajo predvsem nove izdaje ali še krpate luknje v domači fonoteki? Imate na spisku še kakšno ploščo, ki jo je težko dobiti, ker je davno pošla in je na trgu iz druge roke enostavna predraga in potem iščemo, čakamo na priložnost...
Dvig cen je izjemno opazen, še posebej pri novih izdajah. Stroški proizvodnje so se povečali, zato so nove plošče danes precej dražje. Osebno predvsem krpam ogromno lukenj, haha. Nimam narejenega spiska, ampak imam v glavi premnogo plošč, ki bi jih želel imeti v prvi izdaji.
Nekaj let nazaj je bilo še malo bolj zabavno, ker si včasih celo našel kaj po zelo nizki ceni, dandanes pa, s pojavom Discogs, vsak človek preveri ceno, tako da je zelo težko najti kaj poceni... čeprav verjamem, da se še vedno skriva marsikaj. Pri prijateljih v ZDA opažam, kako veliko še vedno najdejo – tudi po vseh teh letih. Neverjetno.

Ob koncu še vprašanje mimo domače fonoteke. Kako da ste se odločili za pisanje v angleškem jeziku? Ste ugotovili, da s slovenščino ne boste dosegli ciljnega bralstva? Domačih izvajalcev praktično nisem našel na vaši spletni strani. Obstajajo domače psihedelične skupine, ki so pritegnile vaši pozornost?
Nekako s pojavom spleta je bila angleščina vse bolj vpeta, komunikacija z glasbeniki pa je postala lažja. Nikoli nisem pravzaprav razmišljal o ciljnem bralstvu, ampak sem preprosto počel tisto, kar imam rad, in počasi je začela nastajati Psych Baby. Zaradi ogromne množice objav je verjetno težje poiskati članke po državah. Naredil sem kar nekaj intervjujev s slovenskimi izvajalci (npr. Kladivo, konj in voda, Idiogen, Sujevera, Svojat, Matthias von Stumberger, članek o Rock in Opposition v Sloveniji itd.). Imamo precej različne glasbene zvrsti, ki me zanimajo, in včasih si želim, da bi imel še več časa. Konkretno ne bom izpostavljal, vendar menim, da ima Slovenija kar nekaj zelo zanimivih projektov in koncertov.

Foto:
1. Klemen Breznikar
2. Klemen ob svoji zbirki vinilnih plošč
2. Klemen s ponatisom albuma Heavy ameriške skupine Fresh Blueberry Pancake v rokah, prvotna izdaja iz leta 1970 je bila natisnjena v zgolj 54 primerkih.
4. Klemen z biografsko knjigo o skupini Hawkwind - Days Of The Underground, izpod peresa novinarja svobodnjaka Joeja Banksa

(Rock Obrobje, 30. marec 2025)

Janez Golič