Domača fonoteka: MARIN ROSIĆ

Katera je bila prva plošča kupljena z lastnim denarjem?
Začel sem kupovati kot 12 letni mulc, in seveda, kaj sem takrat poslušal? Beatles, Stonese, Sweet, Slade, celo Bay City Rollers, Suzy Quatro... Ampak kot prvo sploh, pravzaprav je bila kaseta, sem zgoraj v Nami kupil Red Album od The Beatles. Sicer dvojni album, ampak jaz sem si kupil ti dve kaseti. To je bil zagotovo prvi album, ki sem si ga kupil sam. Na kaseti. Ne spomnim pa se, katera je bila prva plošča. Vem, katere sem si želel kupiti, hehe.

Tri domače novovalovske oziroma punk kompilacije z začetka 80. let so bile zelo pomembne za razvoj scene. Dva ali trije komadi določene skupine so lepo zaokrožili obseg, širino tedanje scene. Bilo pa je dejavnih še vrsta zasedb, ki niso prišle do objavljenih posnetkov. Katere bi si po tvojem mnenju to zaslužile oziroma bi jih imel v svoji zbirki?
Hja, vedno nekaj manjka. Meni se zdita prva in druga konceptualno dobro zaokroženi, medtem ko tretja, 48-84, že ni uspela zaobjeti vsega, kar se je dogajalo. Scena se je tako razširila, da bi lahko iz tega nastali dve kompilaciji. Na Lepo je... je res zastopanih tistih pet punk bendov, ki so bili takrat glavni pri nas. Medtem ko je prva, Novi punk val (78-80), najpomembnejša plošča, ki je kdaj izšla na Balkanu. Tu imamo posnetke teh bendov, ki drugje niso izšli. Ta plata je fundament. Tako kot Buldožer že pred tem.

Hočeš reči, da pred tem ni bilo nič podobnega?
Ja, čeprav je bilo že pred Buldožerjem nekaj skupin, ki sem jih seveda odkril kasneje, ker sem bil takrat premlad. Prvi album Buldožerjev je izšel, ko sem imel 10 let. Ko sem živel še na Topniški, ki je sedaj sicer Novakova, je bil moj sosed Emir Hodžić, takrat delal na RTV, bil je dolga leta tonski mojster. In enkrat mi reče, „hej mali, to moraš slišat“ in sva poslušala album Pljuni istini u oči, ki je me čisto prevzel: „Gospodine bik, nisam znao, gospodine bik, baš mi je žao“. Takrat si te plošče nisem kupil, bil sem premlad, potem, ko pa sem začel kupovati plošče, tega albuma ni bilo več za dobiti. Pošel je že po nekaj mesecih. Kasneje sem našel vse verzije albuma, prvotni dve izdani pri založbi Alta in kasnejšo iz leta 1981, izdano pri Helidonu.

Torej imaš tudi tisto s Titom?
Ja, prvotno je bila na ovitku majhna fotografija Tita na sliki, ki so jo potem zamenjali s fotografijo Bojana Goličnika. Tam je bila stara fotografija Činča s harmoniko na neki proslavi na osnovni šoli in zadaj na steni je bila ta slika s Titom, ker so itak takrat imeli vsi na stenah Tita. In zaradi tega jim ni nihče zatežil, zaskrbelo je ljudi z založbe, da ne bi bilo slučajno kakšnega sranja... Saj tega najprej sploh ni nihče opazil. Skratka, potem so raje namesto Tita dali gor Goličnika.
Ta plošča je temelj, zame najpomembnejša plošča sploh.

Verjetno ima tudi neko materialno vrednost?
Ne vem. To je izdala Alta Records, hčerinska firma od RTB. Vse, kar niso izdali RTB, so potem preložili na Alto. Ki pa so vedno imeli precej slabo kvaliteto plošč. Te prve izdaje Buldožerjev sem obdržal samo zaradi ovitka.

In že sva pri vprašanju, kako na nakup vpliva ovitek?
Seveda jih kupujem tudi zaradi ovitka. Plošče založbe Crass kupujem IZRECNO zaradi likovne opreme. Tri plošče benda Crass bom moral kupiti še enkrat, če jih le dobim za normalno ceno. Leta in leta sem imel nalepljene na steni v kuhinji te plakate priložene ploščam, in lahko si predstavljaš, kako to izgleda po vseh teh letih, posebej, če v kuhinji še kadiš. Vsi so že čisto rumeni.
Imam večino izdaj bendov, ki so snemali za Crass Records, manjka mi sedem ali osem singlov, ki se sedaj prodajajo po 50, 60 evrov. Kaj je to normalno, 60 eurov za singlico? Za Buldožerje sem dal za to verzijo s Titom 30 evrov. Da ne omenjam, da na singlicah pri Crass Records piše na ovitku, na primer na prvem singlu, pay no more than 45p, na kasnejših tja do 90 penijev.

Si kdaj kupil ploščo samo zaradi ovitka? Vidiš ploščo, pritegne te ovitek, glasbe ne poznaš, ampak si rečeš, to pa moram imeti.
Mi smo imeli blazno srečo, da smo imeli Radio Študent. Nekako smo bili dobro obveščeni. In ko si prišel v ploščarno Old Swan v Gorici, si že poznal to glasbo. Nisi kupoval na slepo. Radio Študent in Igor Vidmar, to so bile zanesljive znamke.

Če se še malce vrneva nazaj, k tisti sceni s konca 70. in začetka 80. let pri nas. Obstajala je še vrsta bendov, ki jih danes nihče več pozna. Zgolj v informacijo omenim zasedbo The Truschers (ali nekaj takega), v kateri je pel Vinči še pred Marcus 5 in sem enkrat uletel slučajno na njihov koncert. Ali skupina, v kateri je na kratko igral Štritof, nenazadnje zamaskirani Divizije niča, ki so spremljali Petra Mlakarja. Vse to bi bilo dobro imeti nekje ohranjeno in javno objavljeno, kaj meniš?
Jaz Štritofa nisem poznal, ampak ko je prišel iz vojske, je imel ta bend Okostje in so igrali nad Medexom, v Šubičevi gimnaziji.
Zakaj ti bendi niso prišli do posnetkov? Prvič, snemalni stidiji niso bili ravno dostopni. Danes bi bilo verjetno drugače. Obenem, ko so Otroci socializma, pri njih je igral ravno Štritof, delali prve posnetke v studiju, jih je Domicelj vrgel ven. Takrat je obstajal ta spopad med starejšo in mlajšo generacijo.

Veš, da se te spomnim izpred Medexa oziroma Johnny Rotten Squarea, kako si mlade punkse prepričeval, da niso vsi albumi Pink Floyda zanič in da naj si prej poslušajo Idole, preden začnejo pljuvati po njih. Torej že takrat nisi bil orto punker?
Kar se tiče Pink Floyd, sem zagovarjal samo prvi album. Oni bi moral po odhodu Syda Barretta itak zamenjati ime.
Kot otrok sem najprej poslušal Beatles in Rolling Stones, ampak ko sem slišal The Animals... Še danes, ko jih kje slišim, stojim mirno. Zame so The Animals največji rock'n'roll bend 60. let. Vsi ostali, saj so v redu - imam vse ključne plošče Beatles, Stonsov, Kinks, The Who - ampak Eric Burdon, on je največji pevec v zgodovini popularne glasbe, večji kot Frank Sinatra, Elvis Presley, Pavarotti.
Kar se tiče Idolov, saj ravno to je bil punk. Celotno obdobje od leta 1976 do 1981 je bilo glasbeno izjemno široko. V Angliji si takoj imel The Slits, torej ženski punk bend, takoj so se pojavili The Mekons, Gang Of Four... To vse je že butalo leta 1977. To je bila tako široka fronta! V Ameriki si imel Pere Ubu.
Idoli so bili en zajeban koncept. Izšli so iz glasbe 60. let in totalno razširili koncept...

Si kasneje si ostal na tej punk in post punk liniji? Te ni nikoli potegnilo v etno, jazz, hiphop, da ne rečem techno, kot koga drugega iz tvoje generacije?
Mene so vedno zanimale kitare. Potem so se pojavili ti bendi iz Seattla in moram priznati, da sem kupoval te plošče kot nor. Samo da je bila gor nalepka SubPop, sem kupil. Tako kot sem prej kupoval plošče založbe SST. In karkoli sem kupil od njih, je bilo dobro. Še vedno imam vse te plošče.

Danes se skoraj ne moreš več zanesti na založbe, poglej, kaj vse izdajajo pri Matador, ali Rough Trade, SubPop.
Če bi želel imeti nazor nad vsemi temi izdajami, bi se moral ukvarjati samo s tem. Danes ni časa, ni volje.

Kateri pa so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zate zanimivih plošč?
Glej, v zadnjih petih letih sem kupil morda tri plošče iz tega obdobja. The Black Keys, Idles... Tako da večinoma kupujem za nazaj.
Me pa nekaj jezi. Zakaj bi potreboval ravno prvo, izvirno izdajo? Glej, na primer, stripi. Zakaj potrebujem prvo izdajo? Enkrat sem nesel 50 zgodnjih stripov Alana Forda v mercatorjevi vrečki v tisto trgovino s stripi v Murglah. Dve leti pa so že izhajali ti stripi v ponatisu; slikce so bile manjše, ostalo vse enako kot prve izdaje. In sem to kupoval po dva evra. Kasneje pa sem razmišljal, zakaj bi imel vse podvojeno, saj nisem psihopat. Te prve izdaje prodam in si kupim druge stvari, ki jih še nimam. Tako sem prodal nekaj plošč, ne zato, da bi si kupil letalsko karto do Kube, ampak sem denar porabil za druge plošče.
Skratka, za teh 50 zgodnjih stripov Alana Forda sem dobil čez 2000 evrov. Me je pa vseeno zanimalo, in sem vprašal prodajalca, kdo kupi en strip za 50 evrov? In reče, da tisti, ki strip sicer že ima, ampak je tvoj bolje ohranjen.

In prej, ko si rekel, da si tudi prodal kakšno ploščo, ti je za kakšno žal?
Ne. Nikoli.

Si tudi ti tam koncem osemdesetih, začetek devetdesetih let obrnil hrbet vinilni plošči in preklopil na CD, ali si vedno verjel v vinil?
Jaz dolga leta sploh nisem imel CD predvajalnika. Še leta 2002 sem imel v avtu kasetofon in kasete sem takrat tudi še kupoval. Doma sem vedno poslušal samo vinilne plošče, CD-jev nikoli. CD-je sem kasneje poslušal v avtu.

Si tudi voznik taksija. Glasbo v avtu prilagajaš potnikom ali vztrajaš pri svojem izboru?
V taksiju imam vedno USB ključek z MP3-ji in CD-je, na radiu lovim samo Val 202 in Študenta. Kdaj predvajam s ključka kakšno klasiko, sem ljubitelj Brahmsa in Šostakoviča, to je hardcore! Če vozim kakšne starejše, prilagodim glasbo. Ampak mladina, joj. Z njimi pa sem že imel zaplete, kar ven sem jih vrgel. Peljem enkrat enega mulca proti Bratoževi ploščadi, v avtu predvajam Kind Of Blue od Milesa Davisa, najbolj „pop“ plošča jazza, in on začne: „Kaj pa to poslušaš eno sranje? Daj zamenjaj.“ Jaz takoj ustavim ob cesti in mu rečem: „Marš ven, če ne te sam zvlečem ven“.

Verjetno se je v teh letih nabralo kar lepo število plošč...
Je, ampak sem se jih kar nekaj rešil. To so stvari, ki niso prestale testa časa. Vprašal sem se, zakaj bi imel ploščo od Exploited? Slabo posneto, nič od nič, obdržal sem samo dva njihova singla.
Dobro sem prodal, na primer, en album od The Pop Group, za tisoč takratnih nemških mark. Tako da sem si kasneje tisti album naročil iz Japonske na CD, ki je stal 45 evrov (zelo dolgo ni bilo ponatisa zgodnjih plošč The Pop Group, ponatisu je nasprotoval kar njhov pevec Mark Stewart, albumi so izšli na CD zgolj na Japonskem, op.a.).

Kako pomembno je, da skupine pride do albuma? Carina ste objavili vinilni album. Je to del poslanstva, en cilj?
Ne vem. Carino sta ustanovila Mehle in Petko, jaz sem prišel zraven kasneje. Mi pa verjetno ni potrebno razlagati, kdo je težil za vinilko. Mora biti velik ovitek, pa besedila... teh se na CD ploščah sploh ne vidijo, itak smo že stari in nič ne vidimo. In mimogrede, naš prvi album, ki je izšel samo na CD, nam ga bo frajer iz Zagreba stiskal na LP.
Tako da še obstajajo navdušenci, tudi mlajši, ki se zanimajo za to punk glasbo. En teh, akademski slikar Vinko Barić - to je ta tip, ki je napisal tudi knjigo Diskografija ex Yu punka i novog vala - je našel posnetek koncerta Parafov iz sredine leta 1978 iz Menze v Študentskem naselju. Mi tega nikoli nismo slišali, on je to našel v arhivih Radia Študent. Na prvi strani plošče so Pankrti, na drugi strani so Paraf. Izšlo pri španski založbi Rest In Punk. In tu so komadi od Paraf, ki jih nikoli nismo slišali.

Saj v arhivu RŠ bi se našlo še marsikaj.
Veliko so pokradli, odnesli domov. Samo s tem se nobenemu ne da ukvarjati, ljudje sploh ne vedo, kaj vse je na teh trakovih.

Ti je tedaj kaj ušlo izpod radarja, kak redek singel, morda album, ki si ga „zamudil“, kasneje pa se ga ni več dobilo za neko razumno ceno? Še iščeš tisti „singel“ kake stare ex-Jugo zasedbe, ali tuje?
Kupujem še koncertne albume Joy Division in The Cramps. Piratske. A veš, da obstaja približno 70 posnetkov koncertov Joy Division, sicer je kvaliteta večinoma katastrofa, ampak jaz to vse zbiram.
Vsake tri mesece so tu sejmi plošč, prej v Biljardni hiši, ko so jo zrušili, so na Bavarskem dvoru. In tam se vedno najde 20 tipov, ki to prodajajo ali posredujejo informacije.

Povej še, kako imaš doma razvrščene plošče? Vsak ima svoj ključ, kakšen je tvoj?
Imam tri sekcije; šestdeseta, punk in Jugoslavija. In znotraj teh sekcij nimam ključa, saj pri ploščah že po hrbtni strani veš, katera je. No, plošče istega izvajalca so skupaj. Jugoslovanski punk se začne s Pankrti, potem so Paraf in naprej. Teh plošč je blizu 300. Računaj, da je so samo pri švedski Ne!Records izdali 40 plošč jugoslovanskega punka. Iz vseh republik, razen iz Črne gore. Temu izdajatelju bi morale Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina in Makedonija, dati medaljo za promocijo njihove kulture. A veš, kakšne izdaje so to? To so prave knjige s po 50 strani. Čao pičke, Kuzle, dvakrat Quod Massacre... Že pred čason naj bi izšli Šund, ampak očitno ne bo nič. Fant (izdajatelj) ima neke težave...

Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Načeloma ne. Edino The Cramps. Kjerkoli vidim njihovo piratsko ploščo, takoj kupim. S tem, da postajam pri tem previden. Kaj se dogaja? Kupim ploščo, potem ugotovim, da ta posnetek že imam na drugi plošči, samo ovitek je drugačen. Pa morda Butthole Surfers. Zgodnje imam vse, manjka mi kakšna kasnejša, korporativna plošča.

Kaj pa novejša produkcija, te kaj pritegne?
Kar se tiče domače oziroma jugoslovanske muzike, so me prepričali Repetitor. Mislim, da sem bil na 20-ih njihovih koncertih, tudi plošče sem kupil. Preprosto se mi zdi, da ne moreš več slediti vsemu, ker je preveč vsega. Tako da se držim teh starih zadev. Saj je dobro slišat kaj novega, ampak nekdo ti mora to servirat.

Kupuješ več iz druge roke na sejmih ali imaš raje nove?
Raje kupujem novo, račen če ni druge možnosti, potem vzamem iz druge roke. V Srbiji je en portal kupindo.com, nekaj kot naša bolha, in tam sem si nabral kup singlic iz šestdesetih in sedemdesetih let. Saj teh starih plošč ni za poslušat na gramofonu, ker ti odpade igla, to sem nabral samo zaradi ovitkov. Pazi Siluete. Njihov pevec Zoran Miščević si je že leta 1966 pobarval lase na blond in tak, z dolgimi lasmi, hodil po Beogradu. Si lahko misliš, kakšen punker je bil? On ni naredil niti 20 korakov po ulici, se je že stepel. Razumeš, v Srbiji še leta 2015 niso uspeli organizirati parade ponosa, ta je pa leta 1966 blond in z dolgimi lasmi hodil po Beogradu.

In zato imaš te singlice od Siluet?
Ja, vse njihove singlice imam.

Foto:
1. Portret: Janez Golič
2. Zbirka singlic Crass Records iz domače fonoteke Marina Rosića
3. Izsek iz ovitka albuma Buldožer - Pljuni istini u oči: fotografiral Marin Rosić
4. Vis Idoli Maljčiki singlica
5. Alan Ford
6. Carina - Nš člouk LP
7. Pankrti / Paraf – "Omladinac postaje čovjek..." - '77-'79 • Live Menza ŠN Ljubljana 1978 LP
8. Suliete - Moj srečan dom singlica

Janez Golič (april 2024)