Domača fonoteka: MATS GUSTAFSSON


Rubrika domača fonoteka gre v svet. Sedmi v vrsti zbirateljev plošč je Mats Gustafsson. Ni le raziskujoč glasbenik, ki z rušenjem žanrskih zidov navdušuje s saksofonom, flavto in elektroniko - Mats Gustafsson je tudi navdušen zbiratelj plošč, njegova ušesa niso priklopljena zgolj na živo glasbo, ampak tudi na zaklade, skrite v prašnih zabojih. Več kot tri desetletja je ključna figura na evropski sceni free jazza in improvizacije, pustil je svoj pečat s projekti, kot sta trio The Thing in Fire! Orchestra. A ko stopi z odra, ga boste našli v globinah bolšjakov in trgovin s ploščami, kjer izkopava pozabljene bisere in hrani svojo brezmejno glasbeno radovednost.
Pridružite se nam v raziskovanju sveta Matsa Gustafssona skozi prizmo njegove zbirke plošč. Poglobili se bomo v njegov edinstven pristop k zbiranju, nepričakovane vplive, ki so oblikovali njegovo glasbo, in zgodbe, vrezane v utore njegovih najljubših vinilnih plošč. Pripravite se na divje potovanje v um glasbenika in zbiratelja, čigar strast do glasbe ne pozna meja. Ni čudno, da sa rad predstavlja za ploščaholika.

Se spomiš, kako se je vse skupaj začelo, čarovnija ob predvajanju plošč? Spustiš iglo v zarezo v vinilu in iz zvočnikov se sliši zvok.
Zelo dobro. Zagotovo. Bil sem popolnoma očaran. Navdušen. Doma ob predvajanju maminih malih plošč Little Richarda in Elvisa Presleya. Užival sem že samo ob opazovanju plesoče igle po ploščah. Ta prvotna brca je še vedno prisotna. Zdi se, da ne bo nikoli izginila. Bolezen je bolezen.

Katera pa je prva plošča, ki si jo kupil s svoji denarjem?
Verjetno kar plošča Little Richarda. Mislim, da je bila ”Mr Big”. Morda so bili tudi Hurriganes z ”Roadrunner” ali Hendrix z ”In The West”. Spomin na tista leta že malce bledi. Spomnim se nakupa plošče Bachman-Turner Overdrive. Vsi prijatelji so kupovali plošče skupin Kiss ali ABBA, jaz nisem poslušal tega sranja.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem pogledu ali iz nostalgičnih razlogov?
Zame velja, da se ne bi mogel odločiti za eno. To je neozdravljiva bolezen. Kompletna zbirka plošč založbe Bird Notes je zame seveda ves svet. Vsaka od teh. Ena plošča, ki je nikoli ne bi mogel prodati, je zgodnja kopija albuma ”Something Different!!!!!” Alberta Aylerja, izdana pri Bird Note. Izbral jo je Bengt Nordström (šef založbe Bird Note, op.a.) in mi jo osebno izročil. Skupaj z izvirnimi fotografijami samega Aylerja polepljenimi na prednji in zadnji strani albuma.
Vrednosti redkih plošč se ves čas spreminjajo. To se me ne dotakne. Razen, ko potrebujem denar. Ampak, poskušam trgovati. Kar naprej trgujem oziroma izmenjujem. To je edino zdravo. Preden se ne vmeša denar. Trg je ponorel... Bistven postopek, kako pridobiti res redko in dragoceno ploščo, je, da jo zamenjaš za drugo. Ali jih podariš.
Imam kar nekaj unikatnih kovinskih masterjev in enkratnih odtisov glasbe, ki obstajajo le v enem ali dveh primerkih. To ne bo kar tako zapustilo mojega arhiva. Ljubim ”lov” na plošče in rad imam plošče, ki jih ”lovim”.

Si konec osemdesetih let, tako kot mnogi drugi, tudi ti ”preklopil” iz vinilk na CD? Mnogi sedaj obžalujejo, da so prodali svoje vinilne plošče.
Da, seveda. Vsi smo želeli verjeti v ta novi senzacionalni zvok. Preden smo spoznali, da ta zvok le ni tako privlačen. Še vedno uživam tudi v poslušanju CD plošč, ampak popolnoma dajem prednost vinilni plošči in analognemu zvoku. Veliko sem prodal, in vse obžalujem. Šle so plošče, na katere sem bil čustveno navezan in sedaj se trudim, da jih ponovno najdem... 30 let kasneje... haha. Ampak to iskanje je tudi dobro. Vsako iskanje je dobro. Pot je vse. Ker sproti najdeš druge stvari. Razširiš obzorja in več. Še vedno imam ogromno CD plošč, ampak to ni prava vibracija... niso pretirano seksi. Vinil me nagovarja. Rad imam šum v ozadju in vso zgodovino, ki jo je določena vinilna plošča dala skozi. Dokler ne preskakuje. Vse ostalo lahko prenesem. Ampak preskakovanje je grozno.

Je še kakšen razlog, da imaš raje vinilno ploščo? Tudi ovitek je večji.
Razlogov je ogromno. Dovolj, da bi o tem napisal knjigo. Ali zapolnil 100 poglavij na podcastu. Vse je to subjektivno, čeprav celo nekateri moji prijatelji ploščaholiki (vključno z mano) verjamemo, da so nekatera dejstva dokaj objektivna. Z dobro odjemno dozo na gramofonu in dostojnim sistemom za predvajanja glasbe, vinilka res zveni čudovito. Prinaša precej bolj prijeten in topel zvok. V tem nisem fundamentalist, ali kaj podobnega (razen, ko gre za hokej). Glasba je na prvem mestu. Rad imam stare plošče iz šelaka na 78 obratov, magnetofonski trak, mehanična glasbila, vinil vseh oblik, pregibne plošče, kasete. Rad imam svojo zbirko CD plošč. Ampak za pretočne servise mi pa res ni mar... ne pojejo moje pesmi. Ampak, ponovno, glasba najprej.
Kar se tiče večine pretočnih servisov, ti kradejo pravice glasbenikov in skladateljev. Grozno je, ko glasbeniki smatrajo, da mora biti njihova glasba nujno na Spotifucku in ostalih servisih, ker edino tako jim bo uspelo. Odjebi to. Ustvari svojo platformo. To počnem tudi sam. In moji prijatelji. Princip ”naredi sam”. Torej, zakaj bi obupali in se prilagajali sistemu? Stvari lahko vzamemo v svoje roke. Vedno lahko deluješ na ta način.
Ne, digitalno pretakanje absolutno ni zame.
Vinilna plošča ima še številne prednosti. Ovitek. Velikost. Vonj. Vibracija. Zvok. Ufff... in še 1000 drugih argumentov. Razumeš?
Lepo zapakirana škatla CD plošč me še vedno pritegne. Vsaj dokler ne smem prijeti CD plošče s prsti. Potem prosim otroke, da vstavijo CD v predvajalnik...

Dandanašnji lahko poslušamo večino posnete glasbe prek pretočnih servisov. Se kdaj poslužuješ teh virov, zgolj v informativne namene?
Nikakor in nikoli. Preverjam stvari v živo... v resničnem življenju. Včasih najdem stvarmi, ki me zanimajo, prek youtubea. In resnično, danes ni vse na voljo prek pretočnih servisov. Pri nekomercialni glasbi veljajo drugačna pravila. Vem za mnoge nenavadne plošče znotraj etnične glasbe in improvizirane glasbe, ki niso na voljo na internetu. Samo na vinilu... ali šelaku... ali na kasetah. To so male skrivnosti, ki jih tako radi lovimo. Lov je vse.

CD je še vedno dokaj priljubljen v Avstriji, Nemčiji, še posebej na Japonskem. Ti kot glasbenik, verjamem, se moraš nekako prilagoditi temu povpraševanju in natisniti albume tudi v CD obliki. Prav tako je lažje prenašati s sabo CD plošče, če jih želiš prodajati na koncertih.
Natanko tako. 100 odstotno. Ampak tudi vinilke se dobro prodajajo. Različno po različnih državah. Da, lažje je prenašati CD plošče. Ampak, zakaj bi si olajšal delo? Vedno nosim s sabo vinilne plošče. Vem, da bo vedno prišel mimo kak mlad poba (ali starejši poba), ki bi želel kupiti vinilko. In potem so razočarani, če jih nimam s sabo.
S tem je VELIKO šlepanja. Ampak se splača. Plošče so težke in včasih se na poti poškodujejo ovitki. S tem ni velikega zaslužka, ampak to želim ponuditi svojim poslušalcem. Včasih je žalostno, ko nosiš s sabo veliko plošč, potem pa jih nihče ne kupi, češ so na discogsu 1 euro cenejše. Ne razumejo, ZAKAJ in KAJ počnemo? Haha!! Ampak v vsakem primeru, še vedno bom prenašal svoje plošče naokrog, vse dokler, v dobro vseh, dokončno odstavim ročko gramofona.

Kakšno pa je tvoje mnenje o digitalnih zvočnih datotekah? Smatraš MP3-je in FLAC datoteke kot del domače fonoteke?
Odjebi to. Glej zgoraj. To nima NIČ z mojim arhivom. So samo ”ničle” in '”enice”. Tega ne moreš prijeti. Od tega ne odstopam. Oprosti. Stara šola? Nova šola? Me ne briga. Preprosto ne maram te oblike in kar predstavlja v pretočno-komercialni realnosti. Vsak dan se srečujem z digitalnimi datotekami, med snemanji, miksanjem, masteringom, ob delu glasbenika. To je nujnost. Samo ne maram kupovati ali prodajati te oblike glasbe.

Žiga Koritnik mi je pred časom pravil, da si pred desetimi leti ob selitvi tovoril celotno zbirko plošč iz Švedske v Avstrijo. To je moral biti hudičevo zapleten projekt.
Da, dve toni in pol plošč, pred desetimi leti. Danes je vse skupaj težko... več... haha. Bila je zanimiva izkušnja. In moral sem jih deponirati v skladišču za celi dve leti, dokler nisem končal gradnje hiše v Nickelsdorfu. To je bilo grozno obdobje. Vsi moji prijatelji toliko časa odsotni. Bil pa je veseli dan, ko so bili izpuščeni iz ”zapora”.
Plošče sem selil s pomočjo družbe, posebej zadolžene za prevoz visoko kvalitetnega industrijskega jekla med Skandinavijo in Avstrijo. Vse je šlo kot po maslu. Niti en ovitek plošč se ni poškodoval. Ko sem bil mlad, sem delal v transportni panogi, in spomnil sem se, kako vse zapakirati in naložiti na EU palete. Brez truda. Ampak upam, da mi tega ne bo potrebno več ponoviti, vsaj v kratkem ne.

Nekaj ton plošč je tudi težavno razvrstiti, kakšen je tvoj ”ključ”? Veš za vsako ploščo, kje se nahaja v zbirki?
Seveda vem, to je moja odgovornost. Moja dolžnost do plošč. In zapuščine. Bile bi globoko razočarane, če ne bi imel tega nadzora in če jih ne bi dobro poznal.
Imam svoj sistem. In poslušam prav vsako ploščo. Obdelujem svoj vrt. Odstranjujem plevel, ki ga več ne poslušam.
Ampak, doslej v življenju... več prihaja notri, kot odhaja iz zbirke, haha!! Zbirko urejam po žanrih in potem po abecedi po izvajalcih in kronološo znotraj vsakega izvajalca. Sovražim označevanju svoje glasbe po žanru. Ampak, doma... z mojo zbirko... urejam točno tako, haha. Zaradi lažje orientacije in navigacije. Pomaga. Ko iščem navdih. Vse afriške plošče so na enem mestu. Vse plošče svobodne improvizacije so na enem mestu. Tudi vse EP plošče s ”hokejsko” glasbo so na enem mestu. S tem imam vsakodnevno veselje.

Ko se odločaš za nakup plošče, kako pomembna je ohranjenost in zvok (mastering)? Mnogo zbiratelji iščejo najboljši pressing določenega albuma.
Hmmm, da, pressing je pomemben. Največkrat zato, ker običajno prvi natis zveni najbolje, ampak še pomembneje, prvi natis je najbližji začetni zamisli glasbenikov (in producentov), kako izdati/predstaviti glasbo. TO je pomembno. Rad imam to povezavo. Dandanašnji imamo polno groznih masteringov. Res moraš paziti in vedno poslušati sam zase, da se odločiš, kaj je dobro in kaj je zanič. Prvi natis je zame ključen. Običajno pomeni tudi višjo ceno. Ampak... s trgovanjem lahko vse to urediš.
Včasih je kasnejši remaster boljši – in potem grem v to. Na primer serija Tone Poet založbe Blue Note. Absolutno fantastično zveni in ima krasne ovitke. Seksi! Da!
Ohranjenost samega vinila ni nujno super pomembna. Šum v ozadju nam prikaže svet v lepši luči in tudi zveni bolje. Kot sem že omenil, preskakovanje je sovražnik. Rad imam NM (near mint) ohranjenost plošč... posebej, če je glasba tiha: minimalistična. Vinilke tria Billa Evansa in nasploh glasba z nizko dinamiko. Ampak če si zavrtim plošče ekstremnega metala ali male plošče HC punka, šum plošče ni tako pomemben.
Pri nekaterih žanrih, kot je etiopijska glasba in nekatera brazilska glasba, moramo sprejeti določen odmerek šuma.
To dejstvo mi je všeč. Rad imam zgodovino, ki jo dodaja določena plošča k celotni sliki.

Si kdaj kupil ploščo samo na podlagi ovitka, ne da bi poznal glasbo?
To se mi dogaja ves čas. Ko sem RADOVEDEN, kupim. Včasih je glasba grozna, ampak običajno nekaj občutiš... in potem dobiš totalno brco v rit in izjemno ploščo. Ovitek pomeni ogromno. In papir. Tisk. Nalepke. Spremno besedilo. Veš, cela STVAR. Ampak, moraš ostati RADOVEDEN.

Kateri so tvoji glavni viri informacij, na podlagi katerih se odločaš za nakup?
Glavni viri so običajno moji ploščaholični prijatelji in kolegi. To je nadvse pomembno – vse se vrti okoli IZMENJAVE. Naj si bo to z mojo glasbo, pa tudi z mojo zbirko plošč. Resnično dober nasvet je vedno - od ust do ust. Moja zbirka plošč – moj arhiv, moj vrt – imam mnoga imena za isto stvar: to so moji resnični viri informacij IN inspiracij!! Vedno se vračam k ploščam po znanje in po inspiracijo.

Imaš spisek želenih plošč? Še vedno obupano iščeš tisto ”redko japonsko izdajo”...?
Vedno delujem s spiskom želenih plošč. Sicer bi bil amater. Za potrebe izmenjave je tak spisek zelo pomemben. Obenem imam doma velik kup podvojenih plošč, dobrih vinilov in kaset, s katerimi lahko trgujem. Stvari, ki jih pograbim in vzamem s seboj na turnejo, kamor koli grem. VEDNO se bodo našle dobre stvari za izmenjavo. To je večni, uveljavljen proces. To dejstvo me veseli. Vedno se bodo našli dobri albumi na vrhu tvojega spiska želenih plošč, ki jih boš ”lovil” in izmenjeval. Zanima me praktično vsa glasba. Recimo, japonska glasba. Celotna tradicija gagaku. Ali glasba in kultura Goze (japonskih slepih glasbenic in glasbenikov, op.a.). Tu je še marsikaj za raziskati, večni vir navdiha. Ali glasba Malija... Sudana... izjemne stvari. Glasba zaigrana na pihala launeddas iz Sardinije, zgodba se nikoli ne konča. Krasen švedski hardcore. Cool jazz iz Bostona. Kanadska garažna scena. Glasba ljudstva Sami - yoik. Zgodnji jazz iz New Orleansa. Vročica tropicalije iz Brazilije. Lepota glasba založbe Po Torch. To se nikoli jebeno ne konča. In ne želim, da se konča. Iskanje se nadaljuje. Spisek želenih plošč je vse daljši. Še naprej bom skrbel za svoj vrt.
Mats Gustafsson, feb 19 2024. - eng version

Foto:
Žiga Koritnik

Janez Golič (22. februar 2024)