Domača fonoteka: ŽIGA DROFENIK
Žiga Drofenik je več kot 10 let delal kot zastopnik Universal Music Publishing Group v Sloveniji ter bil soustanovitelj glasbene agencije SonicTribe. Ukvarjal se je z glasbenim založništvom, avtorskimi pravicami, produkcijo glasbe za TV oglase, menedžmentom bendov, glasbenim PR-jem in koncertno promocijo. Lani je ustanovil firmo Džuboks, ki se ukvarja z managementom slovenske skupine MRFY.
Se spomniš, kdaj te je prvič pritegnila glasba do te mere, da si jo moral poslušati doma z nosilca zvoka?
Moj najbolj živ spomin iz otroštva je poletni večer sredi leta 1985, ko sem smel prvič bedeti čez polnoč. 13. julija se je na obeh straneh Atlantika hkrati zgodil famozni pop-rock festival Live Aid. Spisek nstopajočih je bil pravi kdo-je-kdo trenutne ter pretekle glasbene scene in je postal moja prva lekcija v osnovni šoli pop-rocka. Seveda pri rosnih sedmih letih sploh nisem dojel, da na koncertu za Afriko ni bilo prav veliko afriških glasbenikov. Poleg TV Slovenija je koncert prenašal tudi radio Val 202. Moj oče je oba več-urna koncerta (enega na londonskem Wembleyu in drugega na stadionu JFK v Philadelphiji) sproti snemal na kasete direktno z radia. Vstavljal jih je eno za drugo, tako da se jih je na koncu nabralo šest. Prav ta serija kasetnih bootlegov je izoblikovala moj proto glasbeni okus (U2, Sade, Neil Young, Dire Straits, Queen). Medtem ko so sošolci poslušali Šifrerjeve lulčke, sem si jaz prepeval, da želim svoj MTV, čeprav takrat seveda še nisem vedel, kaj MTV dejansko je in o čem Dire Straits in Sting sploh bluzijo. (MTV je sicer štartal že leta 1981, a kolikor se spomnim, smo ga v bivši Jugi prvič videli konec osemdesetih v tako imenovanih »poskusnih satelitskih prenosih«.) Bil sem tudi premlad, da bi dojel, o kakšni krvavi nedelji pridigajo U2, a ravno prav star, da sem lahko totalno zaštekal komad Radio Ga Ga.
Kateri nosilec je bil najprej? Si začel najprej zbirati kasete, vinilke, CD-je?
Moj vstopni medij so bile t.i. prazne kasete (znamke TDK, BASF), najprej s 60 minutnim trakom, nato, vau, celo z 90 minutnim trakom, ki je omogočal, da si na vsako stran posnel po en album (z radia, z vinilk, z original kaset in kasneje s CD-jev). Poleg tega si je vsak skrbno delal svoje mixtejpe najljubših komadov (ekvivalent današnjih Spotify playlist) in nato tiste, ki ti niso bili več všeč, kasneje enostavno presnel, dokler je trak to dovoljeval. Nekatere kasete so sčasoma preprosto umrle, saj niso več zmogle neprestanega nasnemavanja. Kasete zbirk komadov (80s pop hits, 70s rock hits, 60s classic hits) smo kupovali tudi na sejmih, kjer so jih pol-legalno prodajali in s tem obogateli nekateri naši bodoči in danes legalni diskografi. V svoji zbirki sem imel na koncu okoli 200 kaset, ki sem jih žal med neko selitvijo vrgel stran (ohranil sem le še edinih 5 (!) originalnih kaset, ki so danes bolj okrasne, saj jih nimam več kje predvajati). Ključne za mojo glasbeno izobrazbo so bile tudi izposojevalnice CD plošč, ki so se po osamosvojitvi (spet pol-legalno) razpasle po Sloveniji. Tako smo spoznali nov format, za katerega je bilo treba kupiti CD predvajalnik in tako počasi, a vztrajno legalizirali tudi naše zbirke.
Katera plošča, kaseta, CD v tvoji zbirki je največ vreden, v materialnem in v kakšnem drugem smislu?
Z vidika sentimentalne vrednosti mogoče prvi trije CD-ji, ki sem jih kupil sam ali dobil v dar, ti so začetek zbirateljskega gena – Beastie Boys: Paul's Beautique (darilo strica), Pearl Jam: Ten (prinesla mama s službene poti v London), Stereo MC's: Connected (takrat ogromen hit, moj prvi solo nakup čez mejo v Grazu!). Vse tri še imam in so v dobrem stanju. S finančnega vidika pa je verjetno nekaj vreden kakšen box set: Buldožer: Lik i Djelo (9 CD); Fela Kuti: Fela Discography (27 CD) ; Led Zeppelin Complete Studio Recordings (10 CD). Od novejših pa mogoče čisto prvi EP banda MRFY (A Side of a Story), ki jih je v obtoku izredno malo. Ta EP vsebuje pesem Sweet Sugar, ki se je ne da slišati nikjer drugje in se ponaša z ročno narejenim lesenim ovitkom z vžganim oblikovanjem.
Kateri nosilec pa danes prevladuje v tvoji zbirki in zakaj? To vodi v večno vprašanje, CD ali vinilka?
Pred 15 leti sem kupil svoj prvi gramofon in do danes zbral okoli 100 vinilk, ampak se mi zdijo trenutno precenjene, zato jih kupujem zelo redko in še to večinoma rabljene na sejmih ali na portalu discogs. Imajo to prednost, da te prisilijo v bolj fokusirano poslušanje, imajo poseben zvok, so lep artefakt same po sebi, a CD je in bo ostal »moj« format: zasede namreč dosti manj prostora, zvok je vseeno super, lahko ga neseš v avto, ne rabiš obračati na sredini albuma, preskakuješ komade (tudi z daljincem). Imam jih okoli 1500, zato počasi zmanjkuje prostora, ampak to si rečemo vsi zbiratelji, pa potem čudežno najdemo še neizkoriščen kot v dnevni sobi, kamor se da (ob protestu naših boljših polovic) stisniti še eno omarico.
Tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3 in o pretočnosti. Je to že del tvojih poslušalskih navad? Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (MP3, FLAC), če jih imaš, štejejo kot del domače fonoteke?
Bilo je obdobje, ko sem imel lepo založen iPod (skok nazaj v ilegalo preko Napsterja, eMule in Kazaa peer to peer platform) in nehal kupovati CD-je, potem je iPod crknil in zamenjale so ga pretočne platforme. Na računalniku se je zbrala zajetna zbirka datotek, ki pa je ne štejem kot del svoje fonoteke in služi bolj za referenco za nekatere diskografije, ki jih je še treba raziskati, a še ni bilo časa, pa vprašanje, če kdaj bo. Medtem ko MP3-je še danes poslušam predvsem v avtu, se na pretočnost nisem nikoli povsem navadil in Spotify uporabljam predvsem za raziskovanje nove glasbe. Nato če ugotovim, da kakšen album pogosto poslušam, kaj hitro kupim CD. Zvok z domačega hi-fi sistema je neprimerljiv, v avtu MP3 še nekako »gre skozi«, v pisarni ob delu na računalniku tudi, v dnevni sobi pač ne.
Ko se enkrat nabere na primer več tisoč plošč, nastane težava z razvrščanjem. Vsak ima svoj ključ, kakšen je tvoj?
Rock (predvsem alter, indie ter classic) prevladuje in je zložen po izvajalcih po abecedi, sicer ne bi ničesar našel, zatem je veliko jazza, ki je v ločeni omarici, ter nekaj malega še world music zvrsti, moderne klasike, elektronike, hip hopa in soundtrackov.
Kako težko se odpoveš kakšni plošči? Ti je potem kdaj žal, da si jo prodal?
Mogoče sem ob pojavu MP3-jev vse skupaj prodal 3 CD-je, za katere mi je bilo potem žal in sem jih kasneje kupil ponovno. Ko je prišla pandemija in smo bili zaprti doma, sem se lotil poslušanja celotne zbirke, kar je privedlo do obnovljenega veselja do zbiranja in od takrat je zbirka narasla zagotovo za dvakrat.
Kako na tvojo odločitev o nakupu albuma vplivata zvok in ovitek? Ali je v prvi vrsti pomembna glasba, čeprav slabo sproducirana in opremljena z ovitkom brez okusa?
Nisem preveč občutljiv na ovitek in zvok, če mi je muzika všeč, mi je vseeno, kako izgleda plošča. Ena mojih ljubših recimo je prva plošča Overflow, ki ni bogve kako dobro posneta in producirana, a komadi so odlični. Plošči Michaela Jacksona Thriller in Bad sta mi cringe za pogledat, a muzika je genialna in večna. Glede na izgled ovitka sem kupil samo enkrat vinilko in sicer na boljšjem sejmu v New Yorku – King Sunny Ade: Juju Music – nekako se mi je zdelo, da mi zna biti všeč in ko sem jo ob vrnitvi domov dal na gramofon, sem ugotovil, da sem kar zadel. Vprašanje, če bi sploh kdaj slišal za tega izvajalca, če ne bi takrat »začutil« te plošče.
So v tvoji zbirki tudi albumi, ki jih sicer praktično ne poslušaš, ampak so pa „obvezni“, kot temelji pop kulture, na primer?
Niti ne, oziroma je tega res zelo malo. Nazadnje sem, recimo, kupil The Best Of Steely Dan, ki nikoli nista bila na mojem radarju – premalo rock, preveč pop, s hecno kombinacijo jazza. A ker je bilo veliko govora o njunem zvoku in produkciji (predvsem plošče Aja), sem vseeno preveril. In moram reči, da je nekaj na tem, saj zvenijo komadi res fenomenalno producirani, aranžirani in odigrani. Tako da sem ga kupil kot »obveznega«, zdaj pa ga redno poslušam. Načeloma tisto kar ne poslušam, prodam naprej. Je prostor na polici več vreden.
Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do za vas zanimivih plošč / albumov? Preposlušaš cel album prek spleta, preden greš v nakup?
Včasih sem vneto bral vse živo, recenzije v revijah, na spletu, blogih, zdaj pa mi je malo škoda časa. Največ šteje priporočilo ljudi s podobnim okusom, prav pridejo tudi best of lestvice ob koncu leta. Tam je vse na kupu. Se ne sekiram več, da moram takoj vse odkriti – dobra plošča bo že našla pot do mene.
Kupuješ več iz druge roke na sejmih ali imaš raje nove, iz ploščarne?
V glavnem rabljeno prek discogs in amazona oziroma njihovega trga iz druge roke, sicer bi bankrotiral.
Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Največje diskografije v moji zbirki: Miles Davis, Sonic Youth, Pink Floyd, John Coltrane, Pearl Jam, Neil Young, Nine Inch Nails, Primus, Beatles, The Band, Black Sabbath, Calexico, Firewater / Cop Shoot Cop, Radiohead / Thom Yorke, Swans, Woven Hand / 16 Horsepower, Talking Heads, Tom Waits, Jack White, Rollins Band, Faith No More / Mike Patton, Rolling Stones, Bob Dylan. Prej poslušam album na YouTubu in zatem kupim, saj je vsak od teh izvajalcev posnel tudi kakšno ploščo, ki mi osebno ni všeč in je nima smisla kupovati, samo zato da se zapolni zbirka.
Si tudi vnet obiskovalec koncertov. Greš po koncertu takoj k pultu, kjer izvajalec prodaja svoje plošče? Se morda odločiš za nakup kasneje, ko sestaviš koncertni vtis?
Velikokrat kupim plošče na koncertu, ker gre tako moj denar direktno v žep izvajalca.
Foto:
Portret: Urša Premik
Zbirka: domači arhiv
Overflow: naslovnica
Janez Golič (marec 2024)
