FOUR TET
Rounds
MATT ELLIOTT
The Mess We Made
(oboje: Domino, 2003)

Tako se običajno začne. Spoznavanje studia skozi članstvo v zasedbi Fridge je Kierana Hebdena napeljalo na misel, da bi v prostem času nekaj poskusil še sam. Rezultat je že tretji album pod psevdonimom Four Tet, ki počasi in zanesljivo postaja celo odmevnejše ime kakor matični Fridge. Kaj šele bo, če se uresničijo napovedi, da naj bi bil Rounds dobil prestižno angleško nagrado Brit Award kot naj album zadnjega leta.
Vsaj enkrat upravičeno. Le zakaj bi morali biti najboljši albumi tudi najbolje prodajani? In obratno. Ob morebitni nagradi bo prodaja albuma Rounds poskočila, a le na račun trenutne medijske odmevnosti. Je le preveč drzna, štrli izven standardov všečnosti, zahteva pozoren posluh… Inovacij željnega poslušalca bi pritegnili že formalni postopki, za tisto več zadaj ždi izkušnja 'pravega' glasbenika. Oziroma, če bi lahko popolnoma odmislil vse z digitalnimi pripomočki napravljene zamike, preskoke in sinkope, če bi lahko zlepil nazaj vse razrezane koščke ritma in melodij, potem bi bilo razvidno, da studijski eksperimenti niso le slepilo za pomanjkanja navdiha.
Kieran si pušča odprte možnosti skladanja. Nima formule, s katero bi si pomagal izpolniti začetno idejo. Uvodna Hands je le zbir zvokov, ki sčasoma dobijo obliko še vedno jazzovsko razpuščene teme. Zato je že naslednja, She Moves She, skoraj plesna. S čvrstim udarcem elektronsko obarvanega bobna bi že privabila plesalce na plesišče, če jih ne bi prav kmalu paralizirala preglasna motnja izven sicer tekoče sinkope. V My Angel Rocks Back And Forth igro harfe spremlja dubovski odmev in nazaj predvajana električna kitara. Nosilna melodija v Spirit Fingers je zakrita z nenaravno hitrim brzenjem prstov po klaviaturi in udarci po praznih steklenicah. Ključni dokaz navdiha in zavesti, da vsega ne gre zmanipulirati, je skladba Unspoken. Boben je tokrat naraven, kakor posemplan s plošč Led Zeppelin, spremlja ga melanholičen klavir, ki bi ga lahko prispeval Yann Tiersen. Kieran sicer poseže, vrže iz ravnotežja posamezne prispevke, a vtis ostane. Odzvanja še dolgo zatem, ko se skladba po dobrih devetih minutah izteče.
Kompromisov med večimi člani skupine ne sklepa niti Matt Elliott. Kratka epizoda z Flying Saucer Attack je bila dovolj, že pod ime Third Eye Foundation se je skril sam. Je sedaj bolj odkrit, oseben? Odgovor leži v razliki med ploščami Third Eye Foundation in prvim albumom, ki ga je Matt Elliott objavil pod svojim imenom. Že takoj malo presenečenje; skoraj vse pesmi so vokalne, in to z zapetimi besedili. Po drugi strani manjkajo nekdaj tako značilni drum&bass ritmi, pravzaprav se odlomek tega pojavi le na kratko sredi plošče, v naslovni pesmi. Kot apologija?
Še vedno pa so prisotni mrakobni toni oddaljenega klavirja, s studijskimi prijemi večkrat namenom primerno obdelanega. Prav tako so vokali zmanipulirani, upočasnjeni, zavijajoči, jokajoči… Zvenijo kakor duhovi iz nedoločljive preteklosti. The Mess We Made je zmeda sveta skozi zgodovino, je uglasbljenje kataklizme. Je tudi nemoč, zgolj opisovanje in slikanje… Najbolj konkretno v Sinking Boat Song; ob srhljivem škripanju lesene barkače in zavijanju vetra, se zasliši zamolkla mornarska pesem slovesa. Ali sklepna, le z akustično kitaro zaigrana Forty Days, ki nosi skoraj vidno dimenzijo osamljene mehiške vasi in sredi te v daljavo zazrtega glasbenika. A Matt nas z minimalnmi studijskimi posegi/motnjami opominja, da je skladba posneta drugje, in predvsem danes.
Tudi z objavo ploščo pod svojim imenom Matt Elliott ni šel predaleč z osebnimi izpovedmi. Album The Mess We Made je le nadaljevanje z drugimi sredstvi, brez razvidnega vsebinskega preskoka. Še vedno je to neprijetna poslušalska izkušnja, s komaj kakšnim napotkom, pa še tega Matt sproti spreminja oziroma postavlja vprašanja. Ostaja skrivnosten, in zato kljub zabeleženemu nelagodju, tako privlačen.
(Muska, avgust 2003)

Janez Golič