Intervju: Goran Lisica-Fox - Dallas


Razcvet domačega založništva se je začel z možnostjo ustanovitve privatnega podjetja, prej so obstajale le državne založbe (v Sloveniji Helidon, Obzorja in Založba kaset in plošč RTV, v nekdanjih jugoslovanskih republikah še Suzy, Jugoton, RTB), torej smo bili na domačem trgu odvisni od peščice odgovornih pri teh založbah. Ob raziskavi o razmerah v založništvu v Sloveniji sem dal besedo lastnikom oziroma odgovornim pri domačih gramofonskih založbah, naj sami razkrijejo namene, navdušenje, prepreke, pobude, prespektive…
S pogovori sem se omejil na tri založbe oziroma na njihove predstavnike. Zato ker so Dallas, Multimedia in Nika firme, ki so od prvotnega navdušenja zrasle v podružnice velikih tujih gramofonskih korporacij in ker njihov domači in tuji katalog zaobsega dobršen del plošč, ki jih lahko uvrstimo pod širok pojem rock glasbe.
Goran Lisica-Fox je direktor založbe Dallas. Intervju z njim je bil narejen maja 2001.


Kako je Dallas nastal?
Vprašanje je, kje označiti začetek. Formalno-pravno kot podjetje je nastal leta 1992, takrat je torej nastala založba Dallas d.o.o. Vendar to ne pomeni nastanka Dallasa, ker zametki segajo nazaj v leto 1986 /87, ko se je začel uporabljati zaščitni znak.
Torej to v začetku ni bila založba?
Pravzaprav so zametki Dallasa že moje osebno ukvarjanje z rock glasbo, ki se je začelo s pojavo punka in novega vala v drugi polovici 70.let. Dolga leta sem pisal o popularni glasbi in subkulturah, in istočasno organiziral koncerte, bil sem menedžer različnim skupinam. V 80.letih je bil ŠKUC-Forum jedro t.i. alter scene. Takrat še ni bilo mogoče imeti samostojne založbe, oz. privatnih podjetij, v ŠKUC-Forumu so delovale različne sekcije, kot Ropot, FV… Tako je tudi Dallas postal ena od glasbenih sekcij. Delal sem praktično iste posle kot prej vendar pod etiketo Dallas. En del tega poslovanja je praktično bilo založništvo: izpeljal bi vse potrebno za izdajo plošče, vendar je bil uradno založnik npr. Helidon ali pa tedanji Jugoton… Predvsem pa sem pod zaščitno znamko Dallas 'svojim' in drugim izvajalcem organiziral koncerte (t.i. booking), ne le pod etiketo Dallas oz. znotraj ŠKUC- Foruma, ampak so bili tudi koncerti pod okriljem Cankarjevega Doma. Te skupine so bile Videosex, Laibach, Mizar, Miladojka Youneed, Let 3, občasno Lačni Franz, Bajaga, Ekaterina, Električni Orgazam, in tega se kar nabere, ker smo takrat lahko pošiljali te skupine po celi Jugoslaviji.
Leta 1992 se je ta praksa radikalno spremenila. Po razpadu Jugoslavije, je prenehalo tudi licenčno sodelovanje med Mute Records, matično založbo skupine Laibach, in ZKP RTV Slo. V dogovoru z skupino in šefom založbe Mute Danielom Millerjem sem ustanovil privatno podjetje, založbo Dallas d.o.o. To bi se zagotovo zgodilo tudi brez te inciative, vendar je dejanski vzrok takratnega odvajanja od ŠKUC - Foruma bila potreba po diskografski prisotnosti Muteovih izvajalcev v Sloveniji, predvsem Laibacha. Tako smo poslali licenčni partner Mutea, skrbeli za izvajalce kot so Depeche Mode, Nick Cave, Einsturzende Neubauten, Diamanda Galas, Balanescu Quartet itd.
Razlika med licenceejem in distributerjem je pravzaprav, v tem da je licencee založnik na določenem teritoriju, skrbi ne samo za distribucijo izdelkov v maloprodajno mrežo, kar počne tudi distributer, vendar tudi promovira in oglašuje izvajalce in izdelke, skrbi za P.R, skuša izboljševati splošne pogoje poslovanja na določenem tržišču, bori se proti piratom, ukvarja s problematiko intelektualne lastnine itd.
Kmalu zatem smo po istem principu začeli licenčno predstavljati tudi druge neodvisne založbe, predvsem iz Anglije, npr. Beggars Banquet, 4AD, Cherry Red, Rough Trade… Po nekaj letih smo začeli z izdajanjem domačih plošč, najprej z Videosexom, kasneje z mnogimi drugimi. Stvari so se še enkrat korenito spremenile s podpisom licenčno pogodbo z veliko svetovno korporacijo EMI Music leta 1996.
Kakšni pa so bili prvotni nameni? Zgolj ljubiteljstvo, ali si že takrat razmišljal, da bi se morda dalo od tega živeti?
Verjetno bi moral že takrat več razmišljati o finančni plati, pa sem bil verjetno toliko entuziasta, da nisem. K sreči se je gmotno vse srečno izteklo, lahko pa se tudi ne bi. Načeloma vsi ljudje fukcionirajo na nekakšen “drive”, tudi jaz, mogoče še bolj izrazito: ne premaknem se, če “drivea” ni, če pa je, se težko ustavim.
Rekel bi, da je moj “drive” malce bolj kompleksen, kot preprosto “ljubiteljski”. Tudi privatno ne živim tipičnega “rock and roll” življenja, nisem 24 ur na dan v “sceni”, ljudi iz scene spoznam samo takrat, ko je to poslovno potrebno ali pa slučajno, nikoli ne sistematično ali pa kar tako… Moj drive je realizacija določenih idej, ali pa še bolj natančno stanje gibanja proti realizaciji določene ideje. Že iz tega je razvidno, da materialni položaj ni primarna motivacija v mojem delu - tudi danes ne, in kljub temu, da je sedaj Dallas že srednje podjetje obremenjeno z morjem formalnih odnosov, materijalnih obveznosti itd.
Zame je ukvarjanje s glasbo še vedno razburljivo in včasih vznemirljivo početje. Čeprav sem po definiciji poslovnež, z glasbo se srečujem v predvsem poslovnem kontekstu, jo še naprej uspevam čutiti “100 na uro”. Presenetljivo pogosto se zavedam dejstva, da je del motivov ljudi, ki danes ustvarjajo glasbo, nespremenjen že 10, 20 tisoč let ! Fascinirajo me ljudje, ki so obsedeni z ustvarjanjem, pa tudi ljudje, ki jih goni želja po čaščenju, oboževanju, v katerih je poleg želje po materialnem uspehu zelo izražena potreba po javnem, včasih spektakularnem razkazovanju svojih idej in razpoloženj. Oni skušajo komunicirati z celotnim univerzumom in jaz sem včasih v funkciji prve postaje v vesolju.
Kakšni pogojem pa mora zadostiti domača skupina, da začneš z njo delati?
Tu težko postaviš določena pravila. Če imaš resno firmo, s toliko in toliko zaposlenih, in ima ta firm toliko in toliko stroškov mesečno, si, tako kot vsi drugi založniki, ujet tudi v povsem realno ekonomijo. Torej moramo delati tako, da preživimo iz meseca v mesec. Kljub temu osebno mislim, da je dovolj prostora, da tudi jaz in drugi zaposleni izkažemo svoje afinitete, svoj background, svoje razumevanje sodobne popularne kulture.
Osebno vse bolj čutim pomembnost lastnega backgrounda za vse, kar počnem poslovno. Vendar nikakor ne v pomenu omejevanja - ne čutim niti najmanjše potrebe po kakršnihkoli “pravovernosti”, kar bi lahkoi narekoval moj background, privatno bi me itak bolj zanimala krivovernost. Pozdravil sem se od bolezni stilskega ali vsebinskega purizma. Neodvisno od žanra me v popularni glasbi zanima zelo veliko različnih stvari: zanimajo me npr dobri glasbeniki, ampak tudi stereotipi in klišeji - kot v praktični religiji so v popularni glasbi klišeji včasih zelo učinkoviti. Razburljiva je tudi prepričljiva banalnost - karizmatična osebnost iz tisočkrat prežvečene trivijalne zadeve lahko izcedi spektakularno komunikacijsko moč. Nekatera skladba me lahko zainteresira zgolj kot dobra produkcija, ali me izvajalec privleče zaradi močnega imagea, kot situacija, kot del določene umetniške ali socialne scene, pritegne me določeno gibanje, odmik od nečesa, citat, moda… Že nekaj časa me še posebej zanimajo formalne spremembe, ki so najbolj izražene v sodobni techno / ambient glasbi. Istočasno sem fan npr. nove francoske scene, Saint Germaine, Air, Daft Punka, in Helene Blagne, Leta 3, Čukov, Tinkare Kovač, Gibonnija, Madredeus, Nicka Cavea, Jeff Millsa in Jimija Tenorja.
Helena Blagne je zame definitivno fascinantna osebnost. Ona govori z znaki, ima naravni talent za javno komuniciranje. V tem je inteligentna in izredno prepričljiva. Ali npr. skupina Čuki. Preden sem začel sodelovati z njimi, se nisem v popolnosti zavedal, kako perfektni so. Izredno kreativni, delovni, podjetni, ves čas producirajo vrhunsko kakovost. Zame je album “Narodni čuki” vrhunski primer dodelanega estetsko zaokroženega izdelka, poleg tega je pa še pogumna in brihtna inovacija, vrhunski image. Čuki so komercialno izredno uspešni, mislim pa, da kritika ne dojame, kaj vse so oni pravzaprav naredili na slovenski glasbeni sceni.
Ali npr hrvaški Gibonni. To je fenomenalna glasba s fenomenalnimi besedili, je luciden umetnik, tudi poslovnež, karizma…
Ali bi šel v podpis pogodbe z izvalajcem, ki ti sicer ni všeč, obstaja pa velika verjetnost, da bo komercialno uspešen, in obratno, da bi šel z tebi všečno skupino v minus?
Ves čas se mi dogaja oboje. Nismo svetniki, da bi lahko rekel, da izdajamo samo plošče, v katere smo totalno zaljubljeni, ampak lahko pa rečem, da nismo objavili nekaj, kar bi nam bilo ostudno. Imamo tudi druge primere, npr Let 3. Oni sicer prodajo relativno veliko plošč za rock band, od 5 do 7 tisoč kosov. Vendar se njihovi projekti še vedno komaj izidejo, ker je v njih “nelogično” veliko investirano. Vnaprej smo vedeli, da ne bomo prodali npr 20 tisoč njihovih plošč, ker je to za takšno odbito glasbo nemogoče, tudi če narediš nevemkaj. Pa smo vseeno bili čisto notri, začarali so nas z svojo redko in nenavadno estetiko, idejo. In to je le en primer. Torej smo zavestno investirali v nekaj, kar je izredno tvegano, vendar smo profitirali tako, da smo bili v središču dogajanja, skupaj z bandom smo kreirali in opazovali izredno hitre efekte, ki jih na nivoju celotne družbe lahko povzroči neki radikalni umetniški koncept.
Kakšna je vaša vloga med procesom snemanja in sploh celovita strategija prodora na trg?
Večinoma izvajalci sami izbirajo producenta, snemalni studio, režiserja videospotov… Nas pa vseeno vedno kontaktirajo in se dogovarjajo z nami, skupaj kreiramo celoten nastop na tržišču. V nasprotju s splošnim mnenjem mi kot založniki ne preoblikujemo ali “fabriciramo” izdelke, izvajalce. Za nas so najboljši tisti, ki sami vedo, kaj hočejo in vedo, kako to doseči. Težava nastopi, če se določeni izdelek slabo prodaja. Takrat izvajalci pogosto pričakujejo, da naredimo čudeže, da prevzamemo vse v svoje roke… Ampak takrat to načeloma več ne pomaga.
Na Zahodu je vpliv založb na izvajalce precej večji, čeprav se je tudi tam v zadnjih 10-15 let ta odnos bistveno spremenil. Še pred 20 leti so založbe lahko diktirale Pink Floydom, danes ne več. Danes je dober del kreativnega odločanja v rokah izvajalcev, sploh pa megazvezd. U2 nihče ne bo rekel, da naj popravijo besedilo ali kaj takega, medtem ko je bilo to pred 20, 30 leti nekaj povsem običajnega.
Vem, da nekateri v razmerju med založbo in izvajalcem vidijo založbe kot negativni element, kot “bad guys”, ki izkoriščajo, zatirajo in preganjajo izvirnost, izvajalce. Za Dallas lahko mirno rečem, da smo v tem smislu benigni, sodelujoči, sočutni in pozitivni. Ob tem bi želel povedati še nekaj. Kvalitetna glasba ni toliko odvisna od tega, ali je podprta z veliko denarja ali ne. Morda sem v nekem trenutku svojega ukvarjanja z glasbo verjel, da čim je glasba povezana z velikim biznisom, postane takoj slaba. Sedaj zagotovo vem, da to nikakor ne drži. Nekdo iz geta, ki ima dobre razloge, da bi naredil dobro glasbo, je na slabi drogi in naredi zanič glasbo. Mislim, da je kvalitetna glasba lahko posejana povsod. Prav tako slaba.
Kakšna je naloga založbe?
Moraš imeti organiziran sistem distribucije na terenu, opravljati posle promocije in marketinga za izvajalce. Založba ima tudi denarne zaloge, da lahko nekaj gmotno vnaprej založi. Torej založnik dela predvsem tri stvari: večinoma financira diskografski izdelek, ga distribuira in promovira. Poleg tega založbe delajo še druge stvari, npr urejajo trg, sami izvajalci ali avtorji ne bi nikoli mogli urejati trga. Lokalno združenje založb lahko komunicira z “državo”, dosežemo lahko napr znižajo davkov, spremembo zakonov za zaščito intelektualne lastnine itd. Posredno lahko vplivamo na TV in radijski program. Vse to počnemo zase in vse, ki sodelujejo v kreiranju in izvajanju glasbe, kot tudi za potrošnike.
Kako se deli dobiček med založnikom in izvajalcem?
Vedno je tako, da izvajalci želijo čim več, mi pa bi radi dali čim manj. Večinoma ne razumejo, da je tisto, kar damo izvajalcu, manjši del celotnega vložka v določeni projekt. V tako majhni državi, kot je Slovenija, pride to tega, da moraš imeti več zaposlenih ljudi, kot je racionalno, če to primerjamo z večjo državo. Brez teh ljudi pa ni pravega pogona, založba ne funkcionira. In vse to stane. Stane reklama, stanejo snemanja, oblikovanja…. Izvajalci so v bistveno boljšem položaju kot založniki, sploh če so še avtorji. Služijo lahko od prodaje fonogramov in videogramov (in samo na tem področju sodelujejo z nami, založniki), od koncertov, od avtorskih in izvajalskih pravic, od prodaje “merchandisinga”, od sponzorjev itd.
Večina izvajalcev pri nas izda ploščo, da s tem naredi promocijo za koncerte.
Najpopularnejše skupine imajo v Sloveniji lahko 100 in več koncertov na leto. S tem zaslužijo letno npr. 300.000 DEM in tisto, kar zaslužijo od prodaje plošč je vsekakor manj bistven del njihovega celotnega poslovanja. Mi založniki poženemo celo mašinerijo, televizijo, radio, da bi prodali posneto ploščo. Zaradi pognane medijske mašinerije imajo izvajalci več koncertov za višji honorar, od česar pa mi, založniki, nimamo nič.
In kaj če vi založite snemanje, založite ploščo, prodaja pa se ne?
Nič, potem smo naredili minus. V tujini je npr tako, da ena od desetih plošč prinaša dobiček. Pri nas je razmerje podobno, in če ne bi imeli tujega repertoarja, ki nam prinaša dobiček, bi bilo zelo težavno.
Ali je ukvarjanje z domačo produkcijo zahteva tujih založb?
Bolj pomembno je to, da ne moreš biti domača založba, če nimaš domačega repertoarja. Domači repertoar je še vedno več kot 50% prodaje na slovenskem in vsem podobnim trgom v svetu. Tudi če npr želiš preganjati piratske dilerje in pokličeš inšpektorja, je drugače, če pirati kopirajo Heleno Blagne ali Vanesso Mae. Ukvarjanje z domačim programom je tudi bolj zanimivo, bolj neposredno, kot založnik imaš veliko več možnosti kreacije, večji izziv je. Mislim, da je popularna glasba pomemben del sodobne kulture, skozi lokalni repertoar je lažje doživeti vse odtenke komuniciranja z željami, z osebnostjo, z idejami, lažje je slediti neverjetno hitrim spremembam, ki jih glasba inicira in zrcali, na nivoju doživetja sveta, statusnih simbolov, vrednostne hierarhije itd.
Kako se pripravljate na nove tehnologije, najprej kataloška prodaja preko interneta, npr?
Pripravljamo se v soglasju z globalnimi metodami EMI. Na področju same kataloške prodaje t.i. “finished products” oz. CD plošč preko interneta pa nismo naredili prav veliko, ker smo ugotovili, da naši kolegi, ki so s tem prej začeli, niso nevemkako uspešni. Ker, zakaj bi nekdo kupoval preko interneta od nas, če lahko isti CD kupi od tujih, večjih ponudnikov, kot CD Now in podobnih.
Kaj pa domače stvari?
Še vedno so trgovine bolj praktične, preveč nagosto so razporejene, cenejše, bolj sexi, bolj socialne…
Druga stvar so MP3 fajli, oz. uporaba glasbe preko interneta. To je globalni pojav in ga ne moremo reševati lokalno. EMI redno pripravlja seminarje in nas seznanja, v kakšni smeri se vse skupaj razvija, kakšen je globalni odgovor te in drugih velikih diskografskih korporacij na nove tehnologije. Tendenca je jasna; založniki želijo predati pooblaščenim firmam možnost legalne distribucije glasbe preko interneta, prodaje MP3, pečenja cedejev zase doma, vse za pošteno plačilo. Nepooblaščeno uporabo in distribucijo pa preganjajo. Očiten je trend zmanjševanja prodaje fonogramov in povečanja prodaje pravic v najrazličnejših oblikah, ki so odvisne od razvoja tehnologije. Ne kaže pa, da bomo lokalni založniki zaradi tega kar izginili, vsaj ne tako kmalu, ker bo še vedno potrebno lokalno promoviranje izdelkov, lokalna kontrola legalnosti itd.
Ali občutite upad prodaje plošč zaradi domačega pečenja CD plošč in zastonjskega izmenjevanja MP3 fajlov?
Dallas je imel v letu 2000 20% povečano prodajo fonogramov v primerjavi z letom prej. Ampak to ne kaže prave slike škodljivega vpliva nelegalne uporabe glasbe. V letu 2000 imeli smo več zaposlenih, več domačih izdaj, več stroškov, kot firma smo bolje organizirani, in mislim, da bi nam morala prodaja narasti za 50%. To razliko med 20% in 50% prinese prav to, domače piratstvo, ki očitno izredno vpliva na naše poslovanje. Ko je obstajala klasično piratstvo, “made in Bulgaria” si pregnal enega večjega dilerja in si naredil že kar opazen efekt. “Demokratizacija” novih tehnologij je uničila tudi klasično piratsvo, onemogoča je pa učinkovito kontrolo in nadzor nelegalnega tržišča.
Ali ima domače 'piratstvo' kakšen vpliv na ceno, te namreč kvečjemu naraščajo, ne padajo?
Ljudje včasih godrnjajo, da so CD plošče drage, in kako, če samo tisk enega izvoda stane le marko in pol, ali dve, v trgovini ga pa prodajajo po 30 DEM. To gledanje je zelo površno. Cena CD plošč so posledica post-industrijske družbe, to je pravzaprav tipičen izdelek, v katerem je cena hardwarea res zanemarljiva v primerjavi s ceno softwarea, vendar je tudi cena ali vrednost softwarea realna kategorija, ne pa samo povečani zaslužek enega kapitalista ali pa enega avtorja /izvajalca . V maloprodajni ceni je zajetih nekih 20 zvrsti nagrad za intelektualno in neintelektualno delo: najprej avtor mora nekaj skladati, potem nekdo mora to odigrati in odpeti, tudi vaditi in plačevati najemnino za prostor, potem je potrebno skladbo posneti, studiji so dragi, zahtevajo veliko opreme, za dober posnetek je potrebno veliko znanja. Potem je potrebno CD ploščo natisniti, za to moraš imeti kar sofisticirano tovarno, stane prevoz po svetu. Ko plošča pride k veleprodajalcu in/ali založniku, jo je potrebno promovirati, reklamirati, za to potrebuješ zaposlene ljudi. Potem, treba je oblikovati ovitek, reklamo, časopisni oglas, video spot. V izdelavi video spota spet sodeluje veliko ljudi, v njegovem predvajanju tudi. CD plošča od proizvajalca/distributerja pride v trgovino, trgovina je draga, lastnik plačuje prodajalce, najemnino, reklamo… V vsaki fazi omenjenih del so zraven še davki, prometni in DDV kot tudi obdavčene plače, honorarji… In to še ni konec. Da bi avtor dobil nekaj denarja od javnega predvajanja, morajo obstajati “publisherji” ter lokalni SAZAS-i po celem svetu, ki to nadzirajo, administrirajo, razporejajo denar, kar spet zahteva veliko ljudi, računalnikov in dobrih računalniških programov…
In vse to je v tistih 30 DEM, kolikor CD plošča stane v maloprodaji.
Kdo je publisher za skupine, ki snemajo pri Dallasu?
Večina jih nima publisherja, publishersko delo v Sloveniji je šele v povojih. Zaščita avtorskih pravic in povečanje prihodkov iz tega naslova skozi delo publisherja izhaja iz knjižnega založništva. Tam so se publisherji pojavili že pred več kot 100 leti. Kasneje se je to preneslo na glasbeno področje. Publisher je “middle man” med avtorjem in lokalno organizacijo, ki pobira denar od javne uporabe avtorskih del. Ampak “middle man” v pozitivnem pomenu, ki v svetu povečuje uporabo avtorskih del, nadzira pobiranje in razporeditev denarja s strani lokalnih SAZAS-ov, sklepa posle z reklamno in filmsko industrijo itd. Pred 10, 15 leti so se na področju glasbenega ustvarjanja poleg pravic avtorjev začele uvajati tudi sorodne pravice, kamor sodijo pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov od javnega predvajanja. Na tem področju smo zelo zaostajali tudi v primerjavi z ostalimi bivšimi socialističnimi državami. V Sloveniji se je tak zakon oblikoval pred petimi leti, koncesija zavodu, ki bo skrbel za pravice proizvajalcev in izvajalcev je dodeljena šele pred šestimi meseci - ni pa še potrjena tarifa, kar pomeni, da prave zaščite v praksi še ni! Prava katastrofa!
Kakšen je trend za prihodnost, kar se tiče izmenjave MP3, Napster bo verjetno moral zapreti.
Velike založbe se povezujejo in pogajajo z različnimi ponudniki, da bi ti zanje legalno po internetu PRODAJALI (ne pa ponujali zastonj) v glavnem in zaenkrat stari katalog, ne pa najnovejše izdaje. To je trenutni položaj, jasno je, da dolgoročno ne bo možna brezplačne uporaba ničesar, kar je ustvarjalo ogromno ljudi, cela industrija - ker bi to pomenilo ekonomski kaos. Osebno sem občutljiv tudi do vprašanja “meja”, do vprašanja ali je sodobna družba že preveč premrežena z najrazličnejšimi načini plačevanja intelektualnih pravic. Vendar sam nimam recepta, kako izboljšati kapitalistični sistem. Sem za to, da je tisto, kar je danes zabrenkal nekdo na Novi Gvineji, jutri dostopno celemu svetu - vendar prav zaradi tega, ker ta dostopnost zahteva veliko vpletenih ljudi in njihovega dela, se mi ne zdi logično, da bi ta dostopnost bila brezplačna. Drugo vprašanje je, če nekateri v tem globalnem sistemu dobijo preveč, ampak to ne bomo rešili z ignoriranjem plačevanja intelektualne lastnine. Na ta način bo bogatel samo lastnik npr Napsterja, na račun tistih, ki so, kakorkoli obrneš, bolj upravičeni do tega denarja.
(prirejeno za članek v Časopisu za Kritiko Znanosti)

MP3 odlomek/excerpt (38", 261Kb)

Janez Golič