FRIDGE
Happiness
FOUR TET
Pause
(Domino, 2001)

Še vsi v zgodnjih dvajsetih, člani londonskih Fridge z četrtim albumom Happiness kažejo na veliko poznavanje glasbe. Ne tako, da bi se posluževali znanih glasbenih smernic, temveč v načrtnem izmikanju le-tem. Album je na nek način zamišljen konceptualno. Že v naslovih zapisov kaže na prevzeto predlogo, na široko zastavljen eksperiment. Ta se odvija večinoma v interakciji dveh vodilnih glasbil, ali morebiti postopkov, preko katerih skupina gradi zvočni ambient.
Ker je prevzeti način ustvarjanja nastal na podlagi razmisleka oziroma v želji po izvirnosti, ki bi presegla njihova dosedanja znanja in dosežke, se trio večkrat znajde v nepredvidljivem položaju. V Melodica And Trombone previdno ostajajo na prepletanju dolgih tonov, ki si ne drznejo prestopiti meja. Bolje se znajdejo v ritmičnih variacijah tipa Drum Machines And Glockenspiels, ki že sam rešuje album. Skladba večkrat 'zagrozi' s padcem v samozadovoljni 'harekrišnovski' trip in etno modnostjo, a se pobere z iritirajočim vdorom prehitre ritem mašine in kitaro, ki elegantno krmari med zgolj spremljevalno vlogo in prevzemanjem vodilne melodije. Že ta dva, uvodna zapisa, v osnovi določata slogovno naravnanost albuma; na eni strani se Fridge potapljajo v čisto zvočnost, puščajo, da glasbila sama odzvanjajo, v drugi polovici pa z zavzeto skupno igro vzdržujejo večjo konsistentnost in se približajo znanim post-rockovskim obrazcem. Da bi v teh primerih zadostili prevzetim pogojem izvirnosti, med posameznimi prispevki puščajo več 'prostora', pomagajo si z naključnimi dubovskimi postopki in rezi, tudi na račun dokončne izpeljave potencialno zaokroženih melodij. Skratka, ni nujno, da se z 'laboratorijskim' mešanjem znanih sestavin izcimi kaj zares uporabnega, sem in tja pa Fridge zadanejo pravo kombinacijo in ti trenutki jih povsem zadovoljijo.

Očitno mu (še vedno nadpovprečna) produktivnost matične skupine ne zadošča, kitarist Kieran Hebden je takorekoč istočasno ponudil drugi samostojni izdelek Pause pod imenom Four Tet. Že zato se primerjava ponuja sama po sebi. Nenadejano je Pause polnejša, tudi celovitejša plošča kot Happiness, končno ni podvržena teži koncepta. Hebden večinoma manipulira s posemplanimi deli svojega igranja na raznorazna glasbila, interaktira le sam s sabo. Tehnologija mu obenem ponuja veliko izbiro zvokov in preoblikovanja le-teh, kar jemlje in dozira brez kakršnih koli zadržkov, zato pa z občutkom. Finger-picking obiranje strun akustične kitare se zlahka potopi v jungle norijo, nazaj predvajani električni kitarski toni so podloženi z nežno harfo in najobičajnejšim tričetrtinskim ritmom, drugje navidezno ubija duha s suhoparno disko štanco. V družbi izvirnih rešitev učinkuje kvečjemu hudomušno. Še prevara meseca: na plesno naravnani No More Mosquitoes je svoj vokal pospešil oziroma dvignil na raven ženskega soprana, neverjetno podobnega pevki Ari iz stare dekliške post-punkovske grupe The Slits. Ah, ta mala digitalna čudesa.
Kar so Fridge tako visokoleteče načrtovali, je Kieran Hebden oz. Four Tet neobremenjeno dosegel sam. Pause je nadvse uspešen predah, ki simbiozo postopkov jemlje kot naravno danost in zgolj sredstvo k jasno začrtanemu cilju. Poučno in všečno.
(Muska)

Janez Golič