FROCK ROCK
Women Performing Popular Music
Mavis Bayton
(Oxford University Press, 1998)

Knjiga Frock Rock je prva študija o ženskah v popularni glasbi, ki je pisana izključno skozi akademski diskurz. Temelji na stopetih poglobljenih intervjujih, (med drugim s Skin iz Skunk Anansie, Vicky Aspinall iz Raincoats, Debbie Smith iz Echobelly, Candido Doyle iz Pulp, Laetitio iz Stereolab, Gail Greenwood iz Belly in L7, Natasho Atlas iz Transglobal Underground in Vi Subversa iz Poison Girls), natančno orisanih skozi optiko avtorice, nekoč tudi aktivne protagonistke in opazovalke rokovske scene v Oxfordu ( leta 1978 je igrala v vse ženskem bendu The Mistakes iz Oxforda in številnih drugih punkovskih skupinah ).
Danes Mavis Bayton predava in poučuje na Ruskin College v Oxfordu. Kot sociologinjo jo je še posebej zanimal rokovski svet skupin in svoje proučevanje in raziskovanje je zastavila v sklopu treh vprašanj: prvič- zakaj je, primerjalno gledano, tako malo žensk rokovskih skupinah; drugič: kaj je tako posebnega na tistih posameznicah, ki to vendarle počnejo in tretjič - kakšne so njihove izkušnje pri kreiranju glasbe in lastne kariere.
Frock Rock se začenja z dokaj nepopularno ugotovitvijo, da je rock predvsem zaposlitev in trdo delo. Avtorica potem razčlenjuje, kaj pomeni to za ženske in kaj za moške. Vse skozi ostre in bistre analize, pred nami je najboljša študija o vsakodnevnem življenju glasbenic popularne glasbe, obogatena z realnim vpogledom v delo ustvarjanja glasbe in obenem koristno branje za vsakega, ki je kdajkoli menil, da so rokovske zvezde samo rojene pod 'srečno zvezdo' . Ko analizira pozicijo žensk v popularni glasbi, Baytonova ugotavlja, da je svet popularne glasbe strukturiran v terminih spola. Od tiste povsem tradiciolnalne vloge, kjer so bile ženske pozicionirane kot konzumentke, oboževalke, ali pa zgolj in le v spremljevalnih vlogah. (kot žene, matere, punce..), raje kot aktivne glasbenice. Podobno velja tudi za glasbeni tisk v celoti, velika večina glasbenih kritikov je moških in hegemonističen moški pogled tako tudi prevladuje v glasbenem tisku. ( izjemno simpatično odkrita je Latetia iz Stereolab, ko pravi, da jo večkrat kritiki imenujejo “lepa”, med tem, ko za partnerja v bendu Tima ne pišejo, da je čeden. Tudi sicer kritiki raje govorijo s Timom in me puščajo ob strani. In počutim se slabo..)
Podobno endemičen je problem starosti na tem spolzkem terenu ženske ustvarjalnosti. Kjer velja, da je tridesetletna ženska že stara in kjer je ves “sistem lestvic” prilagojem v glavnem mladim telesom in hegemoničnim, maskulinističnim vzorcem moških o “privlačnosti”. Z velikim veseljem je avtorica poiskala in vključila v raziskavo tudi mnenja “starejših” rokovskih aktivistk.
Frock Rock raziskuje vse socialne faktorje, ki “oddaljujejo” ženske od igranja v bendih ( medtem, ko vokalistke v skupinah niso danes nič posebnega, so ženske, ki igrajo na instrumente v bendih še vedno redke) in obenem išče tiste poti, ki omogočajo njihovo vključitev.
Avtorica v uvodu primarno namenja knjigo študentom in akademikom, ki delajo in študirajo na področju popularne glasbe. Želi in upa, da se knjiga lahko bere tudi kot vodič za vse tiste ženske, ki želijo delati glasbeno kariero, opozarja na morebitne težave, ki nastanejo in obenem demonstrira, kako se jih da izogniti.
Posebno natačno se je Baytonova lotila stila pisanja. Kako problematiko predstaviti tudi neakademski publiki? Kako ujeti živo, včasih obskurno govorico ulice in obenem obdržati tempo določenih socioloških konceptov in istočasno ustvarjati neko relevantno akademsko referenco. Izredna moč Mavis Baytonove kot sociologinje je, da se ne boji biti jasna in razumljiva. Naslednji problem so predstavljale trenutno razpoložljive terminološke kategorije, ( rock, pop in indie), ki so se zdele skrajno neprimerne in problematične. Vse od leta 1960 pa do 1980 je bilo zelo preprosto uporabljati termin 'rock' in 'pop', da si orisal dva čisto ločena fenomena. Rock je bil kar pravšnji in vseobsegajoč termin, ki je pokrival nastope vseh skupin, ki jih je avtorica raziskovala. Vendar sta se od takrat spremenila tako glasba kot tudi jezik. In rock danes pomeni določen glasbeni stil. Primer: Veliko skupin, o katerih sem pisala v letih 1995-96, bi svojo glasbo uvrstilo med 'indie', čeprav bi ženske, ki so v osemdesetih igrale isti tip glasbe, uporabljale termin 'rock.' In ker Mavisova raziskuje obe obdobji popularne godbe, je bila natačna razdelava pojma neobhodno potrebna. Podobno previdna je tudi pri uporabi termina 'popularna glasba'. V ameriških knjigah ( kot npr. pri Gaarovi iz leta 1992) se oznaka često uporablja za kitarske bende, v nasprotju s prevladujočo pogovorno obliko v Veliki Britaniji, kjer ta pojem ne označuje prostranosti popularne glasbe, temveč čisto specifičen stil.
Kaj torej dela rokovsko glasbo rok(ovsko)? Imamo morda opravka s srečno poroko teorije in prakse estetike, ki je premaknila generacijo, rok kot poseben umetniški medij raje kot vrsta popularne glasbe?
Z razliko od ostalih piscev o rokovski glasbi se Mavisova osredotoča na avtorske intervjuje z rokovskimi protagonistkami. Ne analizira rokovske lirike, ne ozira se na rokovske kritike, temveč jemlje iz živega pogovora .Ki vpet v čas in prostor razgalja posamezne usode. Močno zaznamovane z glasbo. Rokovsko. Ki je vedno in povsod na prvem mestu. Želja torej, delati tisto, za kar veš, da delaš najbolje. Spol je tu, kakor se sliši kontradiktorno, vendarle povsem drugotnega pomena. Ali pač?
Ko se je izčrpala psihosocialna dinamika moškega rokovskega uporništva, se je rock kultura soočila z možnostjo edine možne meje, ki jo nudi ženska izkušnja, ki je bila doslej bolj ali manj izpuščena iz skript. Ko sem v osemdesetih začela z raziskavo, je bilo le malo napisanega o ženskah v popularni glasbi. Celo danes, čeprav imamo nekaj odličnih novinarskih knjig na vidiku, je še vedno primanjkljaj akademskih tekstov.
Knjiga Frock rock Mavis Bayton srčno polni ta manko. Je lahko berljivo čtivo in predstavlja neprecenljiv prispevek na področju študij popularne glasbe. Prepričana sem, da bo postala ključni tekst v kulturoloških študijah, študijah medijev, ženskih študijah in študijah socilogije kulture. (Muska)

Varja Velikonja