Intervju: FLYING SAUSER ATTACK


Rachel Brook in Dave Pearce prihajata iz Bristola, vendar nimata veliko skupnega z t.i. triphopom oziroma izvajalci, kot so Tricky, Massive Attack ali Portished. Na njune umirjene akustične pesmi se nalagajo hrupne kitarske in elektronske plasti zvoka. Tudi vokala sta v postopku mešanja zvoka komaj slišna in razumljiva. To niti ni namen. Pomemben je le zunanji vtis, ki komaj kaj dolguje običajnim stopnjevanjem in oblikovanjem pesmi.
Torej je nenavadno, da sta se uspela preriniti na prestižni festival v angleškem Readingu, kjer sta svojo glasbo predstavila ob pomoči gostujočih glasbenikov.
Le nekaj ur pred nastopom 27.8.1995 je stekel pogovor z Daveom Pearceem.


Najprej bi te rad vprašal, kako to, da ste prišli na tako velik festival, kot je tale readinški?
Pravzaprav sploh nismo vedeli, da je festival tako velik. To smo ugotovili šele, ko smo prišli.
Kako pa se počutite na festivalu? Zdi se mi, da vaša glasba bolje funkcionira v manjšem klubu.
Pravzaprav nismo prava koncertna skupina in v živo nismo veliko nastopali. Vseeno, če je prostor premajhen, se poslušalci počutijo kot ribe v konzervi, če je prostor prevelik, se zvok porazgubi. Menim, da so najboljše srednje velike dvorane. Ampak kot sem rekel, v dveh letih in pol smo nastopili le nekajkrat.
V bistvu sta Flying Saucer Attack le duo, torej si za žive nastope verjetno izposojata spremljajoče glasbenike?
Ja, Flying Saucer Attack sestavljava le jaz in Rachel, za koncerte najameva prijatelje iz Bristola, ki sicer igrajo v skupinah MovieTone in Crescent. Tudi nocoj so z nama. Ampak pri studijskih posnetkih narediva vse le midva.
Kako sta začela?
Po naključju. Njen brat je kupil štiristezni magnetofon in v nekaj urah, no mogoče v nekaj dneh, sva posnela gradivo za prvi singel. Ta je izšel v nakladi petsto izvodov.
Sta ga založila sama?
Izšel je v sodelovanju z majhno založbo, ki jo je že sredi osemdesetih let vodil najin prijatelj Simon. To je založba, ki je tedaj izdajala večinoma hardcore punk plošče.
Kako sta prišla na založbo Domino?
Kar poklicali so naju. Slišali so album, ki sva ga prav tako izdala v sodelovanju s Simonom, in zelo jim je bil všeč. Vprašali so, če bi želela izdati kakšno ploščo zanje in odgovoril sem, da sva pravzaprav že prenehala z ustvarjanjem glasbe. Po treh mesecih sva si zopet zaželela snemanja in izdaje novega gradiva, zato sem poklical na Domino in dogovorili smo se o pogojih. Niso naju silili k nastopanju v živo in podobnim rečem, midva tudi nisva bila v položaju, da bi lahko nastopala, Rachel recimo študira, jaz sem redno zaposlen, tako da smo se dogovorili le za izdajanje plošč.
Vendar so vaju Pavement povabili na skupno turnejo!
Ja, to je bilo v začetku tega leta, ampak nisva bila pripravljena na to, poleg tega je bila Rachel sredi izpitov.
Sta kakor koli vključena v novo bristolsko hiphop sceno?
Ne, ker smo vsi zelo zaprti vase. Člane skupine MovieTone poznam že mnogo dlje, kot se vsi ukvarjamo z glasbo. Prav tako se že dolgo poznajo, recimo, Tricky in Massive Attack, in sedaj vsak zase živimo v lastnem svetu. Resda govorimo drug z drugim, ampak nimamo veliko skupnega. Sedaj pa so sploh mnogo popularnejši kot mi.
Vajina glasba je zanimiv spoj elektronskega hrupa in akustične glasbe. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj rada poslušata, oziroma katero glasbo spoštujeta?
Nekaj hrupnejših stvari in nekaj akustičnih. Od akustičnih so obvezni Roy Harper, Nick Drake, Tim Buckley, to so tisti, ki so striktno akustični. Na drugi strani imam rad hrupnejše stvari, pomešane s psihadelijo.
Kaj pa zgodnji nemški rock z začetka sedemdesetih?
Ja, ja, definitivno. Mislim, ne maram vseh tistih bendov, nekateri so bili kot slaba verzija Black Sabbath, ampak recimo Neu, Popol Vuh, Can, Agitation Free, te stvari imam res rad, Cluster, Harmonia.
Sprašujem zato, ker se zdi, da se način njihovega dela sedaj vrača.
Ja, veliko ljudi sledi tem idejam, predvsem ameriške skupine kot Tortoise ali LaBradford. Oni ne kopirajo nemških skupin, ampak le povzemajo duha. Za naju ne bi mogel reči, da slediva tem idejam, pravzaprav ne slediva nikomur. Poskušava se izogibati modnim utrinkom, to je glavno vodilo. Ustvarjava glasbo, ki nama osebno nekaj pomeni, in ne le glasbo, ki jo sicer rada poslušava. Glasba mora imeti najinega duha.
Kakšen je proces ustvarjanja vajine glasbe?
Težaven.
Kako skladata? Ali najprej le eksperimentirata, imata že vnaprej določene ideje?
Tu ni kakšnega posebnega pravila. To, kar poje Rachel, napiše sama. Tudi tisto, kar pojem jaz, vnaprej napišem in posnamem na kaseto. . Inštrumentalni del je večinoma improviziran. Ja, gre za mešanje vnaprejšnjih idej in improvizacije. Če imava določeno pesem, še ne pomeni, da veva, kako bo dokončno zvenela.
Vajin zadnji album je bil posnet že lansko jesen, imata pripravljene že nove posnetke?
Lani sva posnela ta album in John Peel Session, poleg tega je izšlo nekaj singlov, ki bodo konec tega leta zbrani na kompilacijski plošči. Imava pripravljen nov singel, ki bo izšel posebej, to bo najin anti britpop singel! Na njem bo priredba komada benda Wire.
Ali bo ta priredba vključena na "tribute" album, ki ga pripravlja založba Mute?
A res? Tega nisem vedel. To je dobra ideja. Upam, da bova midva izdala to singlico pred njimi.
To informacijo o "tribute" albumu skupine Wire sem našel na Internetu.
Ja, danes se informacije pojavijo na Internetu, preden pridejo do samih bendov, ha, ha...
Ali je ta nastop nocoj le posebna priložnost ali...?
Tako nekako. Vsi najini nastopi so posebna priložnost, ker sva le dva in je težko najti spremljajoče glasbenike. Mogoče kdaj v prihodnje, kajti želiva pripraviti dober koncert, s stalno zasedbo in ne le s session glasbeniki.
Ali lahko preživita le z glasbo? Se pravi le s snemanjem in izdajo plošč?
Od tega ne moreva živeti, s prodajo plošč pa priteče toliko denarja, da lahko posnameva naslednjo ploščo. Sploh pa si ne prizadevava, da morava z glasbo zaslužiti, to ni najin namen. Glasbo ustvarjava zato, da na neki ravni komunicirava s poslušalci. Ljudje ne bi kupovali najinih plošč, če jim ta glasba ne bi nekaj pomenila. Ne ustvarjava le zase, ne skrivava se za tem, ampak delava za druge ljudi. Za ljudi, ki imajo istega duha kot midva in ki se ne obračajo po zadnji modi. Tako kot brit pop skupine, recimo Gene in Menswear.
Ste v marginalnem položaju in vseeno nastopate kot glavni pod šotorom Carlsberg. Kaj je potem šele z ostalimi bendi?
Ne poznam ostalih skupin, slišal sem že za eno ali dve. Menim, da je za naju bolje, da ostaneva na svoji strani. Čeprav je lepo, da prideš na Reading, menda pridejo ljudje z BBC-ja, ki bodo posneli koncert in ga predvajali prihodnji teden na radiu. Ne verjamem, da spadava k temu, kar se dogaja tu, ampak vseeno.
(predvajano na RŠ)

MP3 odlomek/excerpt (32", 222Kb)

Janez Golič