JOHN WOLFINGTON
John Wolfington
CHRISTINA ROSENVINGE
Frozen Pool
FUCK
Cupid's Cactus
(Smells Like Records, 2001)
Za vsak primer je imel John Wolfington v žepu kaseto s svojimi demo posnetki. Ker nikoli ne veš. Morda se po naključju srečaš z ljudmi, ki bi jih morda zanimalo… John je na ulicah New Yorka srečal Thurstona Moora, mu v roko potisnil kaseto in upal. Thurstonu so se posnetki zdeli dovolj zanimivi, da jih je dal kolegu iz Sonic Youth Stevu Shelleyu, ta pa je Johnu takoj ponudil pomoč pri snemanju in za povrh posnetke objavil pri svoji Smells Like Record. K snemanju je zvabil še Tima Foljahna, s katerim tvori Two Dollar Guitar, da sta obogatila sicer na bistvo obrane pesmi. Njun prispevek je bil skoraj nujen. John sam tehniško ni dovolj podkovan niti ne premore dovolj izstopajoč vokal, da bi v pesmi prelil potrebne draži, tiste, ki poslušalca držijo skozi cel album. Shelleyeve tekoče sinkope in Foljahnov drseča kitara vse postavijo na drugo raven. Prav te pesmi so premišljeno postavljene med Johnove solistične miniature, oboje se dopolnjujejo oziroma poudarjajo. John nas tako spretno vodi po svojih intimnih poteh, večinoma riše sivi vsakdan in le mestoma izskoči z močneje izraženo željo po spremembi. Glasba za tiste dolge, deževne nedeljske popoldneve.
V podobnem melanholičnem razpoloženju se giblje Christina Rosenvinge. Če bi se uklonila zahtevam drugih, bi žela uspeh z lahkotno Latino godbo. V duetu Alex & Christina je bila temu že zelo blizu, na točki odločitve pa se je raje obrnila po svoje. Z svojim drugim albumom Frozen Pool bo zadovoljila le manjšino, tiste, ki si bodo vzeli čas in se predali njeni nadvse umirjeni izpovedi. Vokalu na sledi Julie Cruise, Hope Sandoval ali Nico pritiče nežno ubiranje strun in podrhtavanje bobnarskih metlic, za kar sta spet 'zadolžena' Shelley in Foljahn, dodatno okrepljena z Leejem Ranaldom in basistko Janet Wygal. Prav ti poskrbijo za zvočne odtenke, male zadržke v ritmu in odmike od predvidljive, zgolj spremljevalne linije, da njen krhki glas ne zapade na raven otroških pesmic. Zanimivo, da je najbolj uspele pesmi postavila šele v zadnjo tretjino albuma. Z izrazito melodijo izstopata predvsem As The Wind Blows in Green Room, niz sklene Cohenova Seems So Long Ago, Nancy, ki se povsem spoji s siceršnjo glasbo na albumu.
Z malce večjo zavzetostjo bi lahko zapolnili mesto, ki so jim ga prepustili razpadli Pavement, a Fuck vztrajajo na svojem. Pravzaprav so jim že zaradi imena zaprta marsikatera vrata (beri radijska predvajanja in tudi prava klubska vrata), za povrh jim način dela ne dopušča skrbnejšega skladanja glasbe, ko trije živijo v San Fransisco, medtem ko se vodja Timmy ne more odpovedati New Yorku. Tako si zamisli izmenjujejo na kasetah in jih skupaj uresničujejo le kratek čas pred studijskim snemanjem. Album Cupid's Cactus je tako kot štirje pred njim zbirka skic, ki se niso razvile v prave pesmi. Oziroma se razvijajo po samosvoji logiki. Morda minejo brez pravega refrena, morda se večino pesmi iščejo, motajo okoli nejasnega motiva, in sklenejo brez pravega zaključka. Ravno v tem je čar njihovega početja. Ko bi kanalizirali početje, bi res lahko zveneli kot solidna kopija Pavement, ampak, ali bi to še bilo to?
(Muska)
Janez Golič
