FÜXA
Supercharged
JULY SKIES
Dreaming Of Spires
COLDHARBOURSTORES
More Than The Other
(vse Rocket Girl, 2002)

Medtem ko so nekdaj prodorne otoške neodvisne založbe (Mute, Beggars Banquet, 4AD…) zaspale na lovorikah in komaj kdaj še presenetijo s ploščo zanimivega novega izvajalca, vrzel zapolnjuje relativno mlada, londonska Rocket Girl. Natančneje, s paketom istočasno izdanih albumov Füxe, July Skies in Coldharbourstores se vrača v čas, ko je 4AD v obilici stregla z zamaknjeno, nekako krhko, lebdečo glasbo s Cocteau Twins na čelu. Časovni okvir te glasbe ni nujno postavljen v osemdeseta leta prejšnjega stoletja (čeprav je bil posledica razvoja angleškega punka in predvsem v vse smeri razvijajočega post-punka), ker se izmika kakršnikoli 'tu in zdaj' aktualnosti in angažmaju, nosi dimenzijo brezčasnosti. Igrajo jo glasbeniki, ki zunanje impulze preoblikujejo v abstraktne zvočne slike, ali vsaj razmišljajo o glasbi kot vsega osvobojeni obliki izražanja, sredstva so kvečjemu podrejena temu. Stalno poskušajo ujeti trenutek, nejasno podobo izrisano v grozeče temnih oblakih, morda celo v vesoljskih meglicah, skratka v oddaljenih, spreminjajočih oblikah materije.
Takšna neulovljivost glasbene izpovedi skoraj potrebuje vizuelno sestavino, nek dodatek, usmeritev, napotek poslušanja. Martin Andersen se je našel kot naročen, za vse tri albume je prispeval oblikovanje ovitka, kot prej že za mnoge izvajalce pri 4AD. Randall Nieman je že veteran, Supercharged je njegov šesti album pod imenom Füxa. Po prejšnjem, 2000, polnim raznoraznih sodelovanj, je tokrat pomoč omejil na ženske vokale v uvodni Hide Away in bobnanje Drewa Petersa. Pa še to skoraj ne bi bilo potrebno. Njegov zvočni tok je dovolj poln, zadošča namenom, počasnim izgrajevanju zvočne slike, ko se posamezne plasti zvoka prelivajo, se poudarjajo ali razhajajo, v čemer Füxa išče potrebne glasbene draži. Za razliko od zgodnjih, v golo zvočnost potopljenih plošč, mu je tu v podporo preprost ritem bobna. Ta z enakomernim tekom skrbi za hipnotičnost, za otopelost čutov, ki se prebudijo le ob zamenjavi zapisa, ko le za spoznanje spremenjen ritem išče novo pot do polsna. Kompozicije Antonyja Hardinga (July Skies) so vaje v kitarskem minimalizmu z efektom odmeva na 10. Nemalokrat odmev celo preglasi izvorni ton, s spreminjajočim časom odziva pa Antony lahko neskončno eksperimentira navkljub na nekaj tonov zbiti osnovi. Očitno se je tovrstnih prijemov učil z zgodnjih plošč Cocteau Twins in Durrutti Column, le da se je odrekel pomoči ritem mašine in da je njegov vokal še dlje stran od funkcije nosilca sporočila.
Edina prava skupina iz paketa so Coldharbourstores. Četverica se resda izogiblje pretirani uporabi sinzetiziranih zvokov in studijski obdelavi, namen pa ni bistveno drugačen. V nobenem trenutku prvenca More Than The Other ne povzdignejo 'glasu', vseskozi so karseda pomirjeni, a nekako samozavedajoči, bolj prisebni od ostalih dveh trojčkov. Nekaj tega gre pripisati producentski roki Grahama Suttona, ki je prispevkom posameznih članov dal pravo mesto v prostoru, le kar bi si spodaj podpisani še želel, da bi vnesel še nekaj raziskujoče žilice svoje nekdanje skupine Bark Psychosis. Coldharbourstores se namreč gibljejo v preveč varnem zavetju pop zasanjanosti, brez odklonov, ki bi trdneje določili njihovo identiteto. Vseeno, zdi se mi, da bodo ti trije albumi zadostili moji celoletni potrebi po neobvezni zvočni kulisi, pa da me ob tem ne bo preganjal občutek, da se predajam new age duhovnostim. (Muska)

Janez Golič