CHARLOTTE GAINSBOURG
IRM
(Because, 2010)

Časovna oddaljenost dveh desetletij je eden od razlogov, da Charlotte Gainsbourg počasi izstopa iz očetove sence. Pomembnejši razlog pa je njena samostojna umetniška pot, ki je prav tako, sčasoma, postala vse bolj avtonomna in pogumna. Kar se tiče poguma, ga je v zvrhani meri izkazala v filmski vlogi, za katero je prejela nagrado na najboljšo žensko vlogo na Cannskem festivalu, za vlogo v filmu Antikrist Larsa Van Trierja. Če se omejimo na »glasbene« vloge, ni neopažena niti njena vloga v filmu 7 Obrazov Boba Dylana. Manj dejavna je dejansko v glasbi. Prvo njeno ploščo je pravzaprav pripravil njen slavni oče Serge, ki je dobršen del svoje karizme zgradil na provokaciji zaradi provokacije. V te namene je izkoristil tudi hčerko v kontroverzni pesmi Lemon Incest. Po tem je Charlotte potrebovala 20 let za naslednji »samostojni« glasbeni korak, pred tremi leti je objavila drugi album pod svojim imenom, a še vedno v sodelovanju; 5:55 so ji pomagali posneti Jarvis Cocker in duo Air. Album niti približno ni slab, manjka pa nekaj raznovrstnosti oziroma izstop iz formuliranega francoskega popa, kot ga je utemeljila npr Francoise Hardy. Charlotte Gainsbourg je to uspelo s pomočjo Becka Hansena na aktualnem ploščku IRM.
Po slišanem bi skoraj morala album podpisati oba. Beckova roka je prisotna v več pogledih, najprej pri konstrukciji ritmov, ki se slišijo kot nadaljevanje njegovega zadnjega »pravega« albuma Modern Guilt. En tak križanec med obredjem in hiphopom, prestreljenim s potegi malega simfoničnega orkestra. Pa smo spet pri Sergu; Charlotte se poskuša umakniti iz njegove sence, a se Beck ne more izogniti vplivu tega mojstra provokativnega francoskega popa. Potem so tu kitarski rifi na način pizzicato, ki sicer ne prevladujejo - Beck nima formule pri oblikovanju pop pesmi -, ampak ko se pojavijo, so nezgrešljivo Beckovi. No, ne smemo pozabiti glavne podpisnice večine pesmi. Charlotte Gainsbourg je imela srečo v nesreči; namreč glavni predmet njenih novih besedil je nesreča pri vodnem smučanju oziroma travme pri zdravljenju hudega padca in udarca v glavo. Naslov IRM pomeni napravo za magnetno resonanco, s katero so ji skenirali možgane in ugotovili, da je imela srečo in jo odnesla brez trajnih poškodb. Potem je lahko nastala pesem Heaven Can Wait, ki jo odpoje v duetu prav z Beckom. Ni prvič, da je takšna ali podobna izkušnja povzročila kreativni zagon. Charlotte se s svojim eteričnim petjem lepo prilagaja Beckovi eklektični podlagi. Še ko si nasprotujeta, se dopolnjujeta. Mestoma je namreč Beck nastavil dokaj grob, skoraj nasilen zvok, ki mu Charlotte ne more ustrezno parirati in mu tudi noče. Ampak nastane čudovita tenzija. In seveda, nenazadnje so te pesmi že v zasnovi dovolj dobre, oziroma, dobro bi se slišale že ob minimalni spremljavi. Tako album IRM vse nastavke odličnega pop-rockovskega albuma; dovolj izvirno, a spet ne pretirani posiljeno ritmiko, domiselne, stalno spreminjajoče, »žive« aranžmaje, pretresljiva besedila in nenazadnje dopadljivo, francosko naglašeno petje Charlotte Gainsbourg. Potem pop postane umetnost.
(Rock Obrobje, marec 2010)

Janez Golič