YONATAN GAT
Universalists
(tak:til, 2018)

Po zaslugi napol našega Chrisa Eckmana je do naših ušes prišel glas Yonatana Gata. Nekdaj kitarist v izraelskem garažnem bendu Monotonix (zaradi divjih nastopov so jih tam prepovedali, in skupina se je selila v New York) je preko nemške izpostave Glitterbeata oz. podzaložbe tak:til prišel do objave aktualnega solističnega albuma Universalists za evropski trg. Surova energija in ekscesni nastopi Monotonix so morda zgodovina, a drzni eksperimenti so se premaknili v druge sfere. Yonatan Gat je na drugem solističnem albumu šel predvsem v širino, ob tem pa ne gre pozabiti na izdatno pomoč še dveh glasbenikov. Bobnar Gal Lazer in basist Sergio Sayeg ustvarjata potrebno napetost v razmerju z igranjem kitare Yonatana Gata. Stalno so v navideznem razhajanju, zdi se, da igrajo vsak zase, podobno kot npr Magic Band v najbolj razsutih kompozicijah Captaina Beefhearta. Pa vendarle se vedno ponovno ujamejo, najdejo skupni glasbeni jezik in takrat prašijo na polno.
Tokrat glasba nima enotnega fokusa. Že uvodno vzhodnjaško vokaliziranje se meša z elektronskimi efekti in preide v popačen inštrumentalni surf. Vse pristope izjemno povezuje hitro in natančno bobnanje Gala Lazerja, on vse te sestavine lepi v prepričljivo celoto. Pesem Post-World nosi še enkrat petje, ki upravičuje objavo pri založbo Glitterbeat. Fading Casino je nenavadno umirjena, skoraj bi sodila v ozadje, če je ne bi „pokvarilo" kitarsko soliranje izven okvirja in bobnanje, ki prav tako sili iz ravnovesja. V Cockfight Yonatan Gat s pomočnikoma končno preskoči v hrupnejše pasaže rocka, a to niti približno ni več garažni zvok Monotonix, temveč se vsi raje prepustijo svobodnejšim formam, ki mejijo na improvizacijo. V Medicine se pojavijo glasbeni gostje, Medicine Eastern Singers, ki se zavzemajo za ohranitev stare indijanske kulture in pojejo v njihovem dialektu. Morda je prav ta skladba tisti ohlapni fokus, središčna točka albuma, okoli katere se vrtijo ostale skladbe. Projections je ponovno nenavaden spoj kultur in pristopov, znotraj odzvanja newyorški podtalni jazz (npr Lounge Lizard), ki ga dopolnjuje operetno petje in gladijo godala. Sightseer je vaja v improvizaciji, ki bi lahko trajala precej dlje od zabeleženih slabih štirih minut, kar velja kar za večino skladb na albumu. Slišno so namreč okrajšane, kot da imamo tu le nastavke za koncertne nastope, kjer bi se ti nastavki lahko razmahnili v nepredstavljive širjave. Šele proti koncu albuma se Yonatan Gat izpostavi predvsem kot kitarist, ki sta mu ostala dva „le" v podporo. Šele takrat namigne, iz katere „šole" prihaja.
Glede na to, kam nese Yonatana Gata, lahko v prihodnje pričakujemo še čudovite stvari. Tehniška izbrušenost v navezi z raziskovalno žlico so garant za to.
raven dinamičnega obsega: DR7

(Rock Obrobje, maj 2018)
Janez Golič