Intervju: GALLON DRUNK
Gallon Drunk so ena najboljših britanskih rockovskih skupin. Zametki segajo v konec osemdesetih let, ko sta James Johnston in Max Delanian bolj za zabavo kot zares igrala po privatnih zabavah. Ostali so se ves čas menjali. To je bila glavna težava skupine, s tem, da je James vedno želel držati čim več vajeti v svojih rokah. Na studijskih posnetkih je to še šlo, a koncerti so trpeli zaradi njegovega hkratnega igranja kitare, klaviatur in petja. Pomoč je prišla šele z neutrudnim Terryjem Edwardsom, ki je Jamesu posodil tri člane lastne zasedbe Scapegoats. Ta tokrat trdna zasedba je posnela tretji redni album In The Long Still Night, kjer je priskočil na pomoč še izkušeni producent Paul Kendall. Zato plošča zveni preudarno in zrelo. Funk poudarki in globoki saksofonski izleti dokončno brišejo primerjavo z The Bad Seeds, Gallon Drunk so definitivno izgradili lasten zvok in slog.
Gallon Drunk so v svoji prvi fazi še pod okriljem založbe Clawfist preprosto izgoreli. V tej karnaciji sem jih videl dvakrat; najprej na Readingu in kasneje v londonski dvorani Town & Country. In potem lani najprej v Ljubljani skupaj z Dirty Three in poleti zopet v Londonu, vendar ne na koncertu, pač pa v Commercial Pubu v okrožju Whitechappel, kjer živijo vsi člani Gallon Drunk. Tam je 27.8.1996 nastal pogovor z Jamesom, ki je s sabo pripeljal še prijatelja iz berlinske zasedbe Coctail International.
Najprej me zanima, če je sedanja postava skupine obenem tudi stalna?
Ja, vsi ki so prisotni na plošči so sedaj v skupini. Joe je nekaj časa živel v Avstraliji, zato ni mogel z nami na turnejo. Ne, to je laž. Razlog, zakaj ga nismo vzeli na turnejo, je, da mu nismo mogli plačati za njegov nastop. To je sramota, naslednjič ga bomo vzeli s seboj.
Zakaj je preteklo toliko časa do izida novega albuma? Mislim, da je bilo tri leta.
Ja, tri leta. To je bilo zaradi spora okoli pogodbe z našo prejšnjo založbo. Podpisali smo za pet albumov, izdali smo le tri. Takrat smo dobili nekaj denarja vnaprej in vzeli naše plošče. Kasneje smo vse rešili po legalni poti in bi lahko delali, kar bi hoteli. Vse se je razrešilo v naše dobro, sicer pa je bil takrat bend že precej v razsulu. Za nami je bilo šest turnej in jaz sem imel vsega dovolj, obenem pa nas je zapustil še bobnar. Zamenjal ga je Ian White, na kitari je sedaj Ian Watson, in zagotovo je to sedaj boljši bend. To so razlogi, zakaj je vse skupaj trajalo toliko časa. Vmes smo še vedno igrali v živo, pisali pesmi... (v pubu se sliši dokaj glasna glasba) To v ozadju ni z našega novega albuma, to so Coctail International, odličen bend, trenutno najboljši v Berlinu.
Kako si našel nove sodelavce?
Terry Edwards mi jih je predstavil. Za bobnarja smo imeli celo avdicijo, česar prej nikoli nismo počeli. Res smo potrebovali pravega človeka in imel sem srečo, da mi ga je Terry priporočil. Resnično smo potrebovali funk ali jazz bobnarja in nikoli prej nismo zveneli tako kot sedaj. Vsi prejšnji bobnarji so bili dobri, ampak igrali so drugačen stil.
Kakšna je po tvoje glavna razlika med prejšnjim in novim albumom?
Boljše pesmi, boljša besedila, boljši zvok, boljši bend. Ja, res vse skupaj.
Menim, da je novi album bolj oseben.
Ja, to je verjetno res. Prej sem večinoma vse, kar je bilo osebnega, skril ali prikril za zidom hrupa in feedbacka, sedaj je bolj odprto oziroma izpostavljeno. Mogoče sem bil tudi bolj sramežljiv, da bi se osebno izpostavljal na plošči. Tokrat sem imel na voljo tudi več časa in petje je precej boljše.
Moje mišljenje izhaja iz pesmi Geraldine.
To je prav tista, o kateri sem premišljeval. Ja, to je ime moje žene. Ona je že prej delala z nami, prispevala je besedilo za You Should Be Ashamed, ki je na eni od naših plošč, tudi poje na nekaterih naših pesmih.
Za to pesem sem najprej napisal glasbo in nisem imel namena, da bi v besedilo vključil imena svojih prijateljev, ki bi me potem zaradi tega preklinjali. Ampak to ime zveni tako prijetno. Zavedal sem se, da bi lahko vse skupaj izvenelo ceneno, ampak kot je izpadlo na plošči, je po mojem mišljenju dovolj spoštljivo. Imam še eno pesem, kjer sodeluje Geraldine. Objavili jo bomo na singlu na B-strani.. Pesem je priredba Hanka Williamsa, in jo pojeva le ob spremljavi cerkvenih orgel, kar je še posebej okusno.
Lahko razkriješ vzroke nesporazuma, ki se je pojavil ob objavi pesmi You Should Be Ashamed, ki si jo prejle omenil. Bral sem, da so se nekatere ženske organizacije v Angliji pritožile zaradi besedila, da je žaljivo.
Do mene to ni prišlo, mogoče so se pritožile na založbo. Stvar je v tem, da smo pesem prispevali za ploščo "Right For Choice", in pripoveduje o ženski, ki jo okolica na precej žaljiv način opozarja, kako hudobno je, če narediš splav. Zgodba je popolnoma preprosta in očitno razumljiva, če le imaš možgane in veš, komu je namenjena. Če je bila narobe razumljena, je to precej neumno. Namig je očiten, še posebej, ker je pesem posneta za ploščo "Right For Choice".
Še posebej, ker je besedilo napisala ženska!
Ja, tako je. Popolnoma točno.
Na albumu najdemo zanimivo priredbo. To je res nenavadno. Lahko razumem Neil Sedaka, Lee Hazelwood ali Merle Haggard, ampak Bee Gees?
Bili smo na turneji po Nemčiji in na poti smo poslušali tudi kaseto s priredbami popevk iz šestdesetih let. Vmes je bila tudi pevka Nina Simone, ki poje priredbo te pesmi, ki se nam je zdela res odlična in po svoje neumna, in odločili smo se, da še sami naredimo priredbo. Originalne izvedbe Bee Gees sploh nisem slišal, vsaj ne do tedaj, ko smo jo že posneli. Je res briljantna pesem, sploh so nekatere stvari iz šestdesetih let fantastične. Ja, naša odločitev je res hecna, ampak tudi logična, ker smo kar naprej poslušali to pesem.
Kdo je produciral album? Paul Kendall. Delal je z ljudmi kot Barry Adamson in podobnimi. Sedaj je izdal nekaj samostojnih plošč. Je zelo prijazen in talentiran. Naredil je, da plošča zveni dosti bolje, kot če bi posnetke miksal sam. Sedaj je zvok čist in vznemirljiv. Predvsem zvok kitare je čistejši, prej smo delali hrup na najbolj očitnih mestih, sedaj sem pri tem bolj previden.
Kdo se je odločil za Paula Kendalla?
Jaz. Srečal sem ga pred nekaj leti in naenkrat se mi je posvetilo, da bi bil on pravi človek za to. Spomnil sem se, kako vznemirljiv zvok je naredil na ploščah Barryja Adamsona.
Kako si izbiral pesmi za album? Z EP-ja Traitors' Gate si izbral Some Cast Fire namesto naslovne pesmi?
Na EP-ju je ta pesem posneta prepotiho. To ne pomeni, da smo sedaj samo povečali glasnost, ampak smo jo posneli še enkrat, sedaj je zvok čistejši, pa tudi na albumu je manjkala ena taka pesem. Prav na tistem mestu smo želeli močnejši okus ali nekaj takega.
Na singlu Two Clear Eyes ste zopet objavili tri nove pesmi.
Ja, ob naslovni pesmi so še Mr. Slinky's, ki bo uporabljena tudi v kanadskem filmu Underworld, ki prihaja na platna v kratkem. V njem igra Denis Leary, komik, ki ogromno kadi.
Kako običajno izbiraš pesmi za album ali single?
Pokazal ti bom svojo knjižico. Na dvajsetih straneh imam spisek pesmi in ob njih opise, v kakšnem ključu so narejene, ali so ponavljajoče ali dolgočasne, ali so zanič, vendar se je izredno težko, skoraj nemogoče odločiti, katero pesem bom objavil na kateri plošči. Na albumu je vrstni red pesmi pomembnejši, pesmi se navezujejo, in ostale potem objavimo na singlih. Nekatere bi lahko pokvarile zaključen vtis albuma. Lahko bi izdali tudi daljši album in objavili vse na enem disku, ampak to ne bi imelo smisla. Album je že tako dovolj dolg.
Ja, zdi se mi logično, da album zaključi počasna tema In The Long Still Night, podobno kot na prejšnji Paying For Pleasure.
Ja, absolutno. In The Long Still Night je moja najljubša pesem. Terry je tu opravil res odlično delo.
Skupaj s Terryjem si prispeval glasbo za album govorjene besede Dereka Raymonda. Načrtuješ še kaj podobnega?
Rad bi naredil kaj podobnega. Mogoče soundtrack. Zagotovo pa kaj inštrumentalnega.
Na skoraj vsaki vaši plošči najdemo kakšen inštrumentalni komad. Ste že prejeli kakšne ponudbe od filmskih režiserjev?
Ne, samo to, kar sem že omenil. No, prispevali smo eno pesem za francoski film o plavanju.
V preteklosti si že sodeloval z Nickom Caveom in me zanima, če si prisoten tudi na njegovih novih posnetkih?
Snema album tu v Londonu. Bil sem v studiu, a le, da ga pozdravim. Nisem prisoten na posnetkih. Zaenkrat. On je trenutno zelo zaposlen, bil je v Nemčiji, tako da... A kar sem slišal, zveni odlično. V besedilih je blizu tistemu, kar je počel na Let Love In, mogoče še bolj osebno.
Greste z Gallon Drunk na promocijsko turnejo?
Seveda, čim več. Radi bi prišli še enkrat v Ljubljano. Vse je odvisno, kje bodo licenčno izdali ploščo. Zaenkrat bo to v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Potem bi radi posneli novo ploščo.
Res? Imate že pripravljene nove pesmi?
Ja. Vmes se je nabralo kar nekaj. Tri nove pesmi bodo na singlu, ki bo snet z albuma, potem nekje v januarju prihodnje leto izide popolnoma nov EP, za tem album.
Bo šlo za nov koncept?
Ne, o tem niti ne razmišljamo. Mogoče potem, ko se bomo dejansko spravili k snemanju. Dokler si na turneji, se ob vsemu hrupu, večer za večerom, ne moreš skoncentrirati. Ko snemaš, je ozračje bolj sproščeno.
Rad bi izrabil to priložnost in te vprašal po aktivnostih tvojega brata, Iana Johnstona, ki je že napisal knjigo o Cramps in Nicku Caveu. Ali naklepa kaj podobnega?
Trenutno ne. Razmišljal je, da bi napisal Heartbreak Hotel, a ko je spoznal, koliko dela bi moral vložiti v to, je odnehal. Trajalo bi leta, da bi zbral vse intervjuje znanih ljudi. To bi bila grozljiva izkušnja. Mislim, da je z Nickom Caveom zaenkrat končal to področje dela.
Misliš, da so Gallon Drunk...
Najboljša skupina na svetu?
Ne, ampak del določene scene. Prispevali ste skladbo za kompilacijo Camden Crawl, ki je lani izšla ob festivalu v Camdenu.
To je bil fiasko. V prodajo so dali preveč vstopnic, klubi so bili premajhni in grozni, ljudje so ostajali zunaj, skupine so bile obupne, nihče ni bil plačan, res grozljivo. Vseeno, srečno Camden Crawl II! Zagotovo se tam dogaja določeno gibanje, ampak nismo del tega. Ne vem, kako bi lahko bili.
V zadnjih mesecih je izšlo nekaj plošč, ki so mi všeč. Ker sem že res težko kar koli poslušal. To so Dirty Three, Barry Adamson in Jon Spencer. Vse so res... dobre. Ni nujno, da so kakor koli povezane, tudi si niso konkurenčne v kakšnem smislu, ampak vsi delijo isto ljubezen do glasbe. Ne hodim veliko po koncertih, nazadnje sem verjetno gledal Dirty Three. V Londonu so koncerti običajno dokaj neprijetna izkušnja.
(predvajano v oddaji Alter Mozaik, Radio Študent)
MP3 odlomek/excerpt (1'07", 461Kb)
Janez Golič
