GALLON DRUNK in DIRTY THREE
Diskoteka Dakota, Ljubljana
22.april 1995


Skupni koncert dveh manj uveljavljenih skupin v Ljubljani, je bil deležen skromnega obiska, kar je še poudarilo razpoloženja v že tako hladni dvorani. Londonski Gallon Drunk so tokrat prvi zavzeli oder in v skladu s praznino spodaj začeli dokaj zadržano. Le James Johnston je takoj sestopil z mesta, ki je določeno za izvajalce in se približal publiki. Ostali so le korektno opravljali vlogo spremljevalne skupine, vse do trenutka, ko je Terry Edwards zaigral na baritonski saksofon in prevzel vodilno vlogo v skupini. Chain Of Gold je bila rahlo presenetljivo uvodna skladba njihovega nastopa, v katerem so odigrali vse pesmi z EP-ja Traitors' Gate, vmes navrgli nekaj starejših skladb (tudi odlično Push The Boat Out) in že postregli s povsem novimi pesmimi, ki so pripravljene za objavo na njihovem tretjem albumu. Kljub solidnim izvedbam pa je skupini še primanjkoval žar skupnega igranja, saj se je razdajal le James Johnston, ostali pa so le pasivno spremljajo njegov nastop.
Avstralski Dirty Three so se na odru pojavili brez posebne najave. Že uvodni potegi po strunah violine so napovedovali, da bo šlo zares. Akademsko izobraženi violinisti bi se pokrižali ob vsem, kar je s svojim inštrumentom počel Warren Ellis. Lahko bi preprosto zapisali, da se je spojil z godalom, da to ni le igra, pač pa borba z divjimi zvoki in raztrganimi melodijami. V vehementnem sprehajanju skozi neopredeljiva žanrska polja mu je bil v veliko pomoč bobnar Jim White; njuna stalna razhajanja in srečanja je v celoto povezoval človek iz ozadja, kitarist Mick Turner. Glavni akter je s pojavo nakazal, da to ni glasba, ki bi enakopravno zvenela v domačem naslonjaču. To je glasba, ki jo je potrebno doživeti na koncertnem podiju, ki je organska in napeta. Warren Ellis je v vsakem trenutku pripravljen na končni obračun, večinoma s hrbtom obrnjen od občinstva, v razkoraku in globoko sklonjen k inštrumentu, da bi se lažje pripravil na izstrel razcefranega zvoka. Spremljanje njihove glasbe je bilo zato oteženo, linearnih, predvidljivih tokov je bilo malo, vse je bilo podrejeno instinktu in vsakokratnim iskanjem skupinske igre. V klimaksu so stvari skoraj ušle iz rok, Warren se je spustil na kolena in v zanosu zagrizel v strune violine. Le požiga ni bilo, Dirty Three so ostali v okviru spontane predanosti lastni glasbi.
(GM)

Janez Golič
foto z ovitka albuma In The Long Still Night