GALLON DRUNK
Orto klub, Ljubljana
16.marec, 2008

foto Nada Žgank
klikni za povečavo Londonski Gallon Drunk oziroma James Johnston kot nesporni vodja in edini stalni član skupine, se le še redko odloči za koncertne nastope. Zdi se, da si sam postavlja urnik, uživa predvsem zase in za nekaj tistih, ki so mu pripravljeni slediti tudi brez medijskega pompa. Tega je bil v obilici deležen pred petnajstimi leti, ko mu je tudi vodilni angleški glasbeni tisk namenil veliko pozornost in posredno podporo. Ker Gallon Drunk nikakor niso sledili modnim smernicam, angleški mediji pa se radi obračajo prav po teh, če jih tudi ne umetno ustvarjajo, je zanimanje za skupino kmalu splahnelo. Običajno izvajalci, ki so v glasbi predvsem zaradi zaslužka in pet minut slave, v teh primerih prenehajo z delovanjem, si najdejo zanesljivejšo zaposlitev… James Johnston je v glasbi zaradi notranje potrebe, kar se najbolj razvidno pokaže na odru. Tam se James počuti doma, tu se lahko spozabi, izživi vse rock'n'roll sanje.
Za preskok ne potrebuje več kot nekaj taktov in že je poosebljenje vsega, kar ponuja rock'n'roll. Predvsem je predan performer, natančnost v izvedbah je v drugem, morda tretjem planu. Ko se oklene stojala mikrofona, preko njega komunicira v ljubezensko-sovražnem odnosu, nevarno prestopa meje nadzora. Če z držo dovolj vestno sledi liniji Jima Morrisona, Iggyja Popa, Nicka Cavea in končno Jona Spencerja, mu manjka artikulacija vseh, zmožnost istočasne spozabe in tisti kanček rutine, ki omogoča zgledno izvedbo. Rešujejo ga ostali člani; bobnar Ian White ostaja zanesljivi motor skupine, če že Jamesa odnese po svoje. Basist sicer stoji v ospredju, a več od stoičnega držanja ritma na zunaj ne pokaže. Enako stoičen, že kar provokativno miren, je bil Terry Edwards, povsem v nasprotju z njegovimi izbruhi na saksofonu, s čimer je vnašal v mrtvi tek ritma pravo mero razrvanosti.
Nesporni magnet in središčna figura skupine je James Johnston. Je mogoče, da je to isti glasbenik, ki je lani na istem odru povsem mirno sedel za klaviaturami v zasedbi Micka Harveya? Podobno obrobno vlogo mu je namenil Nick Cave v The Bad Seeds, kar je pravzaprav dobro. Vse tisto, kar se nabira v njem v zasedbah drugih, se potem toliko bolj sprosti v Gallon Drunk. Kdor bi se prvič srečal z njimi v neposredni, koncertni izkušnji, bi bil verjetno močno presenečen nad eksplozivnostjo njegove pojave. Je sploh mogoče, kaj ni vse skupaj le zaigrana predstava? Vsaj pri Gallon Drunk je oboje eno in isto. Njihova predstava je avtentična.
Trdno jedro repertoarja so že predstavljale pesmi z aktualnega albuma The Rotten Mile, in zanimivo, vmes so Gallon Drunk posegli daleč nazaj, med takorekoč svoje prve posnetke. Umanjkale so skladbe z albuma Fire Music, celo z In The Long Still Night, njihovega komercialno najuspešnejše plošče, niso zaigrali ničesar. Zato pa so se spomnili na balado You Should Be Ashamed, brez tega njihov nastop ne bi bil zaokrožen. Kaže na plat početja, ki ga »pravi« rokenrolarji najraje potlačijo. James pa brez sramu pokaže slabosti, tako skozi vokalno interpretacijo kot skozi čustveno ranljivost.
Pri izvedbah starejših pesmi je James nekajkrat stopil tudi za klaviature, ne da bi pozabil istočasno udariti še po strunah nekje zadaj za pasom viseče kitare. V bluesovski Just One More se je spustil v spopad orglic in Terryjevega saksofona, in tudi v nekaterih drugih skladbah je lepo nakazal, da le ni tako površen glasbenik, kot daje površen vtis. Le da je natančnost izvedbe na koncertnem odru zamenjal za predanost primarnim občutjem.
Nastop Gallon Drunk je minil kot bi trenil. Manj kot uro rednega dela je dopolnil dodatek sestavljen iz večinoma starih skladb. Verjetno bi se skupina vrnila še na kak dodatek, če se ne bi večini že mudilo ven, na svež dim. Pri izhodu sem ujel pogovor dveh mlajših obiskovalcev, eden je navdušeno trdil, da je bil to najboljši koncert v Ortu sploh. Prav mogoče.
(Muska, junij-julij 2008)

Janez Golič