GALLON DRUNK
Live At Klub 007
(Sartorial, 2008)

Pravzaprav nenavadno, da je skupina, ki je dobršen del svojega statusa zgradila na živih nastopih, šele po 20 letih delovanja objavila pravi, redni koncertni album. Koncertne posnetke smo sicer na ploščah Gallon Drunk že našli, predvsem na B-straneh singlov in nazadnje kot bonus ponatisnjenega albuma Tonight…The Singles Bar, tudi video posnetek je na voljo, a Live At Klub 007 je šele prvi pravi koncertni album, objavljen na plošči. Mogoče je tako še najbolje. Gallon Drunk so se vsa ta leta prebijali skozi vrsto težav, najprej v zasedbi, ki se je kar naprej menjala, in z založbami, ki so se prav tako kar naprej menjale. Skupina je zato delovala občasno, bila večkrat na robu nepreklicnega razpada, zdi se, da se je šele v zadnjem času stabilizirala in da počne kar počne predvsem iz lastnega veselja.
Letos so Gallon Drunk kar dvakrat prečili naše kraje, oziroma so dvakrat prevozili zelo podobno pot, nekje na meji med nekdanjo vzhodno in zahodno Evropo. Resnici na ljubo, je bil tudi repertoar podoben. Če so na pomladnem delu turneje še promovirali aktualni studijski album The Rotten Mile, so jesenski del izkoristili za promocijo koncertnega albuma, posnetega marca v Klubu 007 v Pragi, ta album pa je bil v času jesenskih nastopov že na voljo na njihovem štantu (tudi na Metelkovi), čeprav uradno izide šele decembra. Ja, koncertni obiskovalci s(m)o imeli prednost. Po poslušanju plošče se ne morem znebiti vtisa, da je namenjena v prvi vrsti tistim, ki so Gallon Drunk že videli na odru. Njihov performans je neločljivo povezan s samo glasbo, oziroma zgolj zvočnemu delu nastopa kar nekaj manjka. Kako naj poslušalec, ki Gallon Drunk še ni videl v živo, ve, zakaj sredi pesmi Just One More glas Jamesa Johnstonea kar izgine? Potrebno ga je videti, kako istočasno igra klaviature in kitaro, in zraven še sope v mikrofon. Potrebno je videti angleško zadržanega Terryja Edwardsa, kako s saksofonom elegantno pristopi k mikrofonu in potem eksplodira v nekaj najbolj kaotičnega v rock'n'rollu. Videti je treba še Simona Wringa, kako stoično melje na basu in Iana Whitea, kako daleč zadaj predstavlja pravi motor skupine.
Glavni del predstavljenih pesmi je kar z aktualnega ploščka The Rotten Mile, ki pomeni nekakšno vrnitev h koreninam. Nekaj bolj zadržanim ploščam Fire Music in Black Milk so se, na primer, povsem odpovedali. Raje so vključili nekaj zgodnjih pesmi, kot da bi želeli pokazati na sklenjen krog lastnega delovanja. In seveda, tak repertoar je najbolj primeren za koncertni nastop tipa Gallon Drunk; neposreden, divji, na meji samonadzora. Po »normalnih« standardih bi bil ta plošček komaj vreden omembe, saj na njem šepa skoraj vse, od zvoka do izvedbe. Ker pa so to drugi standardi, je Live At Klub 007 popoln zvočni dokument koncertnega početja Gallon Drunk.
(Rock Obrobje, november 2008)

Janez Golič