GEINS'T NAIT & L.PETITGAND
(Oublier)
(Ici d'ailleurs, 2015)

To, da sta Geins't Nait in Laurence Petitgand aktualni skupni album objavila pri francoski založbi Ici d'ailleurs, niti najmanj ne čudi. Pred nekaj leti so se odgovorni pri tej založbi odločili za izpeljavo projekta, ki se je globoko priklonil angleški skupini Coil. V This Immortal Coil so prvič družno sodelovali npr Yann Tiersen, Matt Elliott, belgijski DAAU, celo Bonny Prince Billy in drugi, in priredili pesmi Coil, ne da bi se bistveno odmaknili od izvirnikov. Skupno vsem je povezovanje dveh polov oziroma iskanje stičnih točk med lirizmom in brutalnostjo, mistiko in realnostjo, iskanjem lepote in hladnim naturalizmom... To široko in očitno nikoli do konca raziskano področje sta plast za plastjo odstirala prav Peter Christopherson in John Balance, ki s svojo glasbeno zapuščino ne gresta v pozabo, ampak se njun vpliv kar širi in poglablja. Tu nekje se umeščata tudi Geins't Nait in L.Petitgand, sicer ne z eksplicitno izraženo naklonjenostjo do zapuščine Coil, a raziskujeta točno to področje. Njuno sodelovanje sega v sredino 80-ih let, a so se pota po nekaj letih kasneje razšla in se ponovno srečala v letu 2011. Aktualni album Oublier je njun tretji v tem zadnjem obdobju in glede na postopke izpred tridesetih let, na precej višji izvedbeni in produkcijski ravni. Vmes je Petitgand prispeval glasbo za kar nekaj filmov Wima Wendersa, nazadnje za njegov The Salt Of The Earth (Sol zemlje), ki glej, skozi drugi medij razkriva podoben spekter občutij. Potem so pravzaprav prispevki obeh avtorjev na albumu Oublier zlahka določljivi. Petitgand nadaljuje svojo lirično linijo, ki jo ustvarja prevsem z akusti imi glasbili, medtem ko Geins't Nait predstavlja drugi pol s posegi konkretnih zvokov, zankanjem, s kopiranjem in leplenjem, na način, ki mnogo dolguje scenski glasbi pionirjev industrijske glasbe. S soočenji teh dveh pristopov se ustvarja močan glasbeni suspenz, po eni strani srhljiv in poln nelagodja, a nekje spodaj ždita spokoj in lepota. Glede na umanjkanje petja, oziroma je to zreducirano na zgolj komponento zvoka, glasba z albuma zveni filmsko, le žanrsko bi jo bilo težko uvrstiti. Potem je res najbolje, da ostane samostojna, abstraktna, prepuščena poslušalčevi domišljiji, naj si sam ustvari pripadajoče podobe. Z bogastvom zvočnih rešitev je mnogo več kot zgolj glasba za ozadje in z vsakim novim poslušanjem se navidez nasprotujoči postopki počasi zlijejo v logično, nedeljivo celoto. Ne gre zanemariti skrbnega studijskega vložka, glasba je polna drobnih odzvenov in če je potrebno, tudi mogočna in široka. Znotraj neo-klasicističnega, post-industrijskega miljeja je tole vrhunski izdelek, le da profesionalni pristop k sreči ni dovolj sam po sebi. V ospredju je še vedno kreativni motiv, dovolj samosvoj in izzivalen, da bo zadovoljil kvečjemu izbirčnega, zbranega in strpnega poslušalca.
(Rock Obrobje, december 2015)

Janez Golič