GEIR SUNDSTOL
Brodlos
(Hubro, 2018)

Pri glasbeni založbi Hubro nas razvajajo. Oziroma, ker so odvisni od ustvarjalnosti svojih varovancev, lahko razvajanje pripišemo predvsem širokemu krogu norveških glasbenikov, ki delujejo v razvejanem polju avtorske glasbe. Verjetno jim prav distanca do glasbenih centrov omogoča drugačen pogled in pristop, niso neposredno vezani na določeno „sceno“, „žanr“, prej jim je skupno iskanje avtorske izpovedi izven komercialno uspešnih formul. Medtem ko se večina neodvisnih glasbenih založb po svetu podreja sredinskemu „indie“ zvoku, tega v katalogu založbe Hubro ne boste našli. Še manj kaj bolj žanrsko opredeljivega. Raje raziskujejo, iščejo, sodelujejo, zato se večina nagiba k napol improvizirani muziki, ki pa lahko korenini v folku, bluesu, jazzovskih odvodih ali celo v lagodni amerikani filmskih razsežnosti, kamor meri kitarist in zbiralec glasbil Geir Sundstol. Menda je prisoten že na blizu 300 albumih drugih avtorjev, nekaterih cenjenih, drugih obskurnih. Šele leta 2015 se je odločil za samostojni korak z albumom Furulund, leta kasneje je navdušil z Langen Ro, nedavno je postregel še z eno mojstrovino, albumom Brodlos.
„Žalostno je dobro“, je pospremil novo glasbo, in res je večina zasnove molovske narave, žalobne, z razpotegnjenimi toni kitare lapsteel v prvem planu. Temu pritiče natančna igra in jasen zvok posnetka, sicer se hitro izgubi odzven glasbil in pokažejo razpoke v izvedbi. Ob njegovi igri bi obrv privzdignil celo Ry Cooder, ko se pridružijo še gostujoči glasbeniki, bi nekaj ljubosumja pokazal Mike Oldfield (iz starih dobrih časov). Kaj šele, ko se iz kitarskih vijug počasi oblikuje znana tema, skupno delo Davida Bowieja in Briana Enoa, kompozicija Warszaw izvirno objavljena na inštrumentalni polovici albuma Low. Obenem se ta gladko prelije v Alabamo, odziv Johna Coltranea na krvavi pohod Ku Klux Klana iz leta 1963. Geiru Stundstolu vsa ta izhodišča ne bi uspelo združiti v enovito glasbeno podobo brez izvrstnih gostujočih glasbenikov, predvsem ne brez bobnarja Erlanda Dahlena, ki se je tu silno prilagodil. Tokrat s široko paleto tolkal subtilno podčrtuje nosilno temo in zagotovo ne sili v ospredje. Omeniti gre še vsaj pianista Davida Wallumroda, prav tako vsestranskega glasbenika, dejavnega v mnogih zasedbah. Vskočili so še Jo Berger Myhre, Mats Eilertsen in Nils Petter Molvor (vsi dejavni v krogu Hubro), in ker je „dobro imeti še glasbenike iz drugih krogov“, je s tablo in s spremljevalnimi vokali v pomoč Sanskriti Sheresta. Njen prispevek še razširi zvočni spekter albuma, a ostaja znotraj enotnega „občutenja“. Vsi skupaj so našli dovolj univerzalni glasbeni jezik, da bi njihova prizadevanja zlahka opremila na primer filmsko zgodbo iz skandinavskih širjav, ameriških prostranstev ali mističnih predelov Indije. Pravzaprav je nenavadno, da sta ga do sedaj opazila le brata Coen. Zaslužil bi si mnogo več.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR11

(Rock Obrobje, oktober 2018)
Janez Golič