GENTLE WAVES
The Green Fields Of Foreveland
LOOPER
Up A Tree
(Jeepster, 1999)
Belle And Sebastian so otrok Stuarta Murdocha, in šele na tretjem albumu je manjši avtorski delež odstopil petju Isobell Campbell in recitaciji Stuarta Davida. Očitno pa sta oba polna avtorske moči in sta se skoraj istočasno odločila objaviti vsak svoj samostojni album. Stuart se je izkazal z dovolj zanimivim (večinoma) spoken word projektom, Isobell pa je s pomočjo prijateljev iz Belle And Sebastian objavila ploščo pod imenom skupine The Gentle Waves. Čeprav bi to zlahka storila kar pod svojim imenom, saj je edina, ki je prisotna na vseh pesmih. Torej se ostali precej menjajo, glede na razpoloženja in namene. The Gentle Waves so daleč od sodobnega pop sveta. Isobell je cel album posnela v vsega sedmih dneh in nočeh, brez visokoletečih načrtov, zgolj zato, da v prvi vrsti zadovolji lastno dušo. Prav zaradi relativno hitrega dela v studiu, plošča zveni sveže in sproščeno, diha skozi nevsiljive prispevke vseh gostujočih glasbenikov, ki se tule krasno vklapljajo v naravno tekoče pesmi. Člani Belle And Sebastian so že tako izkušeni, da zlahka uberejo prave strune, če jim le glasba sede na dušo, in obenem niso tehniški perfekcionisti, da bi zgolj obrtniško obdelali glasbeni material.
A to je predvsem njen album. Isobellino petje je tisto, ki določa celostno razpoloženje plošče. Je na robu šepeta, nikoli ne povzdigne glasu, a je vseeno (ali prav zato) magično privlačna. Ob vsej sveti preproščini, ki se kaže tako v melodiki kot pravilnih rimah, je petje skladno z besedili. Njena sporočila niso zavita v zapletene metafore, povsem jasno je, da gre za osebne izpovedi z ljubezenskim predznakom. Pop pač. A z razpoznavnim stilom. Isobell se ni treba obešati na sodobne trende v popularni glasbi, ki običajno služijo kot slepilo za pomanjkanje navdiha. Njene pesmi odlično funkcionirajo v staromodni obleki pravih instrumentov, in dandanašnji albumov, kjer praktično ni slabih trenutkov, skoraj ni več. Da pritegnejo in vzdržujejo našo pozornost od pesmi do pesmi, brez praznega teka. The Green Fields Of Foreverland je en teh in Isobell je že vedela, zakaj je nanj uvrstila le za pol ure glasbe.
Looper je druga pesem. Stuart David je svoje naivne zgodbe ovil s plesnimi stili, le na trenutke prepoznamo prijeme, ki bi lahko sodili k njegovi matični zasedbi. Večino dela na plošči Up A Tree je opravil kar sam, s pomočjo računalnika in semplanja lastnega igranja, repetitivna podlaga pa mu zato odlično služi za recitacije pobrane iz otroško domišljijskega sveta. Žal so globoko potopljene v zazankane variacije, da jih uho, vajeno ameriške angleščine težko razvozlja v vseh razsežnostih. Posebej še, ker nam jih ni razkril v tiskani obliki na ovitku albuma. Ostane nam zven besed, jezik, ki je sam po sebi privlačen, in končno sama glasba, ki znotraj ponavljajočih vzorcev najde dovoljšno dozo dinamičnih zasukov. Ob tem še David sam izskoči, postreže z akustično uspavanko in zborčkov najmlajših grl. Očitno se gori, na drevesu, počuti nadvse v redu.
(Muska)
Janez Golič
