GIDDY MOTORS
Make It Pop
(Fat Cat, 2002)

Ob razraščajočih medžanrskih oblikah godb je danes že težko oblikovati programsko politiko gramofonske založbe, ki bi si želela profiliranega kataloga. Istočasno se je povečalo število samih založb, kar spet zmanjšuje manevrski prostor profiliranosti brez izgube kakovosti. Založba Fat Cat se dobro zaveda oziroma pozna novonastale razmere in se jih loteva z novo strategijo – v vsakem svojem izvajalcu odkriva posebne kvalitete ne glede na glasbeno usmeritev. Ali drugače, če že ne iščejo izvajalcev z določenim 'profilom', zagotovo vedo, kaj oz. koga ne bi vzeli pod svojo streho.
Londonski Giddy Motors navidez štrlijo iz njihovega kataloga prefinjenih (David Grubbs, Mice Parade, mum…), trio namreč preizkuša skrajne zmožnosti svojih glasbil in grl. To ni brutalna, moška moč, je kvečjemu izraz frustracij v okolju, ki vzbodbuja melanholijo in tekmovalnost v komercialni uspešnosti. V teh razmerah je naslov Make It Pop lahko le posmehljiv komentar, na prvencu Giddy Motors je pop sestavin komaj za vzorec. Penthouse in El Guapo so z njimi dobili kompanjone, ki jim bodo pomagali v neenakem in vnaprej izgubljenem boju… Z vztrajanjem na zastavljenih pozicijah jih čaka kvečjemu 'kultni' status, 'tržne niše' so že od časa The Birthday Party in Captaina Beefhearta preselile v povsem druge sfere.
Drža OK, kaj pa glasba? Neposredni izstrelki kitarskega hrupa so skoraj nujni, a prava vrednost skupine se pokaže v razdelanih zapisih, navidezni kaotičnosti, ki šele ob podrobnejšem posluhu vodi v sklep o neštetih urah v vadbenem prostoru. Za mlado skupino izkazujejo zgledno tehniško znanje, le da ga razliko od večine drugih usmerjajo v natrgano formo, ki poka po vseh šivih, a njihove vezi so ravno na pravih mestih dovolj trdne, da se kompozicije še držijo skupaj. V Cranium Crux se skoraj preveč spogledujejo po US Maple, drugje se naslonijo na Mule, zato pa z na sredi albuma postavljenim akustičnim instrumentalom sporočajo, da se nikomur ne zavezujejo, puščajo odprte smeri, odgovarjajo le samim sebi. S svojimi prvimi 35 minutami objavljene glasbe še niso razvili vseh potencialov, če se bodo razvijali v začrtani smeri, lahko od njih pričakujemo še veliko. Zelo veliko.
(Muska)

Janez Golič