Intervju: Bruce GILBERT

Ustanovni član benda Wire, Bruce Gilbert, je oktobra 1997 nastopil v Ljubljani s samostojnim programom, ki je prisotnim še dolgo zvenel v ušesih. Takrat je Bruce uvedel nastop ameriških post-rockovske skupine LaBradford, ki je zvočno popoln antipod elektronskega napada na čute, s katerim je postregel Gilbert. S tem ni niti nakazal možne ponovne združitve Wire; njegova improvizacija na striktno elektronskih izvorih zvoka, ali bolje hrupa, je bila svetlobna leta daleč od kakršne koli oblike, ki bi ji še lahko poimenovali rock glasba. Pred nastopom je nastal sledeč pogovor.
Nenavadno je, da si prešel iz punk rock oziroma kasneje art-pop skupine v tako ekstremno, eksperimentalno elektronsko glasbo?
Zame to ni nenavadno, ker izhajam iz tega. Ustvarjal sem elektronsko glasbo še pred Wire. Resda ni objavljena na ploščah, ampak sem deloval kot tehnik v studiju na univerzi in tam sem že elsperimentiral z zankami in se igral z aparaturami. Večinoma sem delal hrup.
Torej bi lahko sklepal, da si bil pod vplivom PTV ali zgodnjih Cabaret Voltaire.
Ko sem začel s temi eksperimenti, so bili PTV verjetno še otroci. Veš, bil sem 'izolacionist' še pred 'izolacionisti'.
Kako si potem prešel na kitaro?
Moral sem, da smo Wire lahko ustvarjali določen tip hrupa, čeprav nisem čutil posebne naklonjenosti do kitare. Še sedaj je ne, čeprav občudujem glasbenike, ki dobro igrajo nanjo.
Kaj pomeni, dobro igrati kitaro?
Rad imam, ko ljudje pozabijo, da igrajo. Ko postanejo del instrumenta. Pomembnejši je zvok, ki ga ustvarijo, bolj kot gibki prsti. Hitrost in spretnost igranja je nepomembna.
Prej si že omenil, da si bil izolacionist, preden se je pojavil ta termin, a danes obstaja nekaj ustvarjalcev, s katerimi lahko sodeluješ, kot PK ali Robert Hampson. In zanimivo, oba sta igrala v rock skupinah.
Paul Kendall je bolj akademik in producent, in tudi Loop, v katerih je igral Robert, niso bili tipična rock skupina, čeprav so uporabljali kitare.
Ko poslušam tvojo glasbo, se ne morem otresti občutka, da je popolnoma improvizirana in da je posneta v realnem času.
To je moja trenutno najljubša metoda. Prej sem snemal plošče v studiju, sedaj najraje snemam kar v doma na dokaj primitivni opremi in kasneje vse skupaj zrežem (editiram) v studiju. Tako najlaže ujamem pravi trenutek. Sem velik ljubitelj digitalnega rezanja in moj naslednji projekt bo narejen samo z računalnikom. Ampak bo zelo umazan digitalni zvok.
Na plošči Sacrilige si prisoten kot remikser ene pesmi nemških Can.
V mladosti sem bil ljubitelj te skupine, sedaj jih le redko poslušam in lagal bi, če bi rekel, da jih še e vedno obožujem. Verjamem pa, da so bili res pomembni.
Tvoj remiks je nekaj posebnega, običajno so remiksi ritmično poudarjeni, tvoj je praktično brez ritma.
Tudi original praktično nima ritma, zato sem ga tudi izbral.
Kako pristopaš k živim nastopom? Imaš vnaprej posneto gradivo?
Običajno imam podlago posneto na traku. Potem dodajam v živo efekte in poskušam uničiti svoje lastno delo.
Kako ljubitelji Wire sprejemajo tvojo elektronsko glasbo?
Mislim, da jo nekateri sprejemajo, drugi zavračajo. Ne nameravam pa jim razlagati, zakaj počnem, kar počnem.
Čudno je, da spremljaš LaBradford na tej turneji, ker so tako milozvočni, ti pa…
Zakaj čudno, to je pa čisto nasprotje. Sicer pa tudi oni obožujejo kaotično glasbo, na mojo srečo. Imaš kakšne načrte za prihodnost, morda remiks…
Naj bi naredil nekaj remiksov, ampak raje bi se posvetil lastni založbi. Ampak objavljal bom samo svoje plošče. To bo neke vrste poslovna poteza. Slaba poteza, pravzaprav. Igram se s filmsko glasbo iz muzikla Singing In The Rain. Original pesmi bom speljal čez efekte tako, da dobil zvok dežja. To bo verjetno izšlo tudi na singlu in v obliki video posnetka. Ima svojo teorijo - poznaš slikarja Francisa Bacona? Je zelo znan slikar, večinoma je slikal papeža in take stvari. Pred nekaj leti je umrl. On je hodil v kino z video kamero in snemam filmske prizore, ki so mu kasneje služili kot osnova za slike. Podobno bom jaz izrabil glasbo iz filma. Upam le, da me firma BMG ne bo tožila.
Relam tudi glasbo za dokumentarni film o Londonu, o skrivnostih, ki vladajo v mestu, o mitih, ki krožijo o njem, kriminalu in teh stvareh. In prosili so me, da naredim galsbo, ki bo odsevala to stanje. Odgovorim sem jim, da so našli pravo osebo.
Se počutiš kot del določene scene?
Scene? Niti približno.
Ker si le sodeloval, kot sva že omenila, s PK in Robertom Hampsonom.
Že, ampak ona dva sta glasbenika, jaz sem zvočni kipar. To je razlika.

MP3 odlomek/excerpt (51", 353Kb)

Janez Golič