Glenn JONES
This Is the Wind That Blows It Out
(Strange Attractors, 2004)

Je že tako, da nam mnogokrat obzorja razširijo naši priljubljeni izvajalci takrat, ko zavijejo s predvidljive poti. Pokažejo na svoja zanimanja, vplive, nagnenja… Po zaslugi Sonic Youth smo zastrigli z ušesi ob hip-hopu, z The Rachels's smo spoznavali komorno glasbo, David Byrne je odprl pot svetovni ljudski glasbi, Jim O'Rourke je nakazal možnosti solistične akustične kitare. Nazadnje se je h akustiki vrnil še Glenn Jones, sicer kitarist ljubih nam Cul De Sac.
Glenn verjetno ni ne prvi ne zadnji, ki je kot najstnih začel brenkati na akustično kitaro, potem pa je prišel punk in akustika je bila v celoti prepovedana. Ne pa pozabljena. Ko se je nekje sredi devetdesetih let rehabilitiral John Fahey, utemeljitelj finger-picking načina igranja kitare, je po njegovi poti stopil Jim O'Rourke, tudi Davida Grubbsa ni bilo več sram akustike, in naenkrat se je kreativni del neodvisnega rocka zagledal v nekdaj prepovedano preteklost.
Glenn Jones je dolgoletni občudovalec kitarskih spretnosti Johna Faheya, če je verjeti spremnemu besedilo k albumu Epiphany Of Glenn Jones, skupni plošči Cul De Sac in Johna Faheya iz leta 1997, je Glenn že skozi sedemdeseta obiskoval koncerte mojstra akustične kitare. Ko se je Glenn Jones s Cul De Sac kolikor toliko uveljavil, se je le opogumil in izrazil željo po sodelovanju z Faheyem. To se je sicer zgodilo in tudi realiziralo na omenjenem albumu, a sodelovanje je teklo vse prej kot gladko. Dva velika avtorja in egoista skupaj le redko trajata.
Kakorkoli, po vsem kar je Glenn že naredil s Cul De Sac je bil verjetno že čas za solistično akustično ploščo. Na This Is the Wind That Blows It Out izkazuje zavidljivo tehniško raven obvladljivosti 6 in 12 strunske akustične kitare, prsti mu urno in gladko brzijo po strunah, a revolucije tu ni. Glenn je globoko zasidran v tistem, kar so že naredili njegovi vzorniki (poleg Faheya še, na primer, Leo Kottke). Akordi so znani, sosledje logično in naravno, okoli tega pa Glenn plete melodije. Vse skupaj nima nobenih konkretnih namigov, ta glasba ni ne nasilna, ne pretirano lirična, nima zasukov oziroma dinamičnih prehodov. Samo je, da ji prisluhnemo in sami ustvarjamo konkretne motive. Zagotovo pa ni padla z Marsa. Notri je kopica prepletenih vplivov, od folka, bluesa in hillbillyja.
To Glenn Jones namigne že v tokratnem spremnem besedilu. Skladbe niso nastale po konkretnem vzgibu, vzniknile so kar same. Glenn trdi, da so se motivi pokazali šele, ko so bile skladbe končane. Šele, ko jih je preigraval, so se mu prikazale jasnejše oblike 'pripovedi'. Od tu naslovi Fahey's Car, Nora's Leather Jacket ali One Jack Rose. Zakaj Fahey, sem že navrgel, Nori Jones je posvečen album v celoti, Jack Rose je kitarist skupine Pelt, ki ga Jones nadvse ceni in se je Glennu tudi pridružil v eni skladbi albuma This Is the Wind That Blows Out.
Solo album Glenna Jonesa je dobrodošla dopolnitev plošč Cul De Sac, kaže na neke izvore njihove glasbe in kako so jih sposobni transformirati v sodobnost. Po drugi strani je potrebno priznati, da Glenn Jones ne dosega prefinjenosti njegovih vzornikov, njihove sposobnosti večplastne prezentacije motivov. Glenn ostaja le preveč na površju, je dober, zasluži aplavz, a prav globoko se poslušalca ne dotakne.
(Rock Obrobje, avgust 2004)

Janez Golič