GANG OF FOUR
Damaged Gods
Paul Lester
(Omnibus press, 2008)

Ne samo, da so se na novo združile skupine iz najburnejšega post-punkovskega obdobja, očitno so »priložnost« začutili tudi pisci iz tistega časa, torej konca 70-ih in začetka 80-ih let. Plaz je sprožil Simon Reynolds z enciklopedičnim posvetilom post-punku Rip It Up And Start Again. Sledijo mu s posameznimi biografijami njegovi sodobniki, predvsem iz vrst NME in Melody Maker, angleških glasbenih tednikov, ki sta pred 30 leti še nekaj pomenila.
Paul Lester se je navkljub mamljivi priložnosti, da zraven izpove še mladostne doživljaje ob poslušanju in spremljanju tako razburljive glasbe, kot so jo izvajali Gang Of Four, odločil, da se »skrije« za številne izjave glavnih in stranskih protagonistov. Knjiga je pravzaprav zbornik podrobnih in obsežnih pogovorov z nekaj veznega besedila, kar v veliki meri »objektivizira« delovanje bande štirih. Kar je vsaj v njihovem primeru dobra odločitev. Naj bralec sam najde razkorak med osebnim doživljanjem in »realnim« stanjem, kajti ravno ta razkorak je ena od relacij, ki so jo želeli Gang Of Four s svojim delovanjem raziskati, pa čeprav je zato v skupini večkrat škripalo. Torej so Gang Of Four primer skupine, pri kateri ni vse tako, kot se zdi. Celotni »paket«, drža skupine, življenjski slog in sporočila, naj bi nasprotovala splošno sprejeti definiciji zabave in predvsem predstave »rockerja«. Prej so želeli izkazati anti-rockovsko držo, kar jim v zakulisju in »realnem« življenju ni vedno uspevalo. Odtod parafraziran naslov knjige – namesto Damaged Goods (poškodovane dobrine), ki je naslov njihovega prvega singla in sploh ene ključnih pesmi, je naslov knjige Damaged Gods (poškodovani bogovi). Rockovske zvezde se mnogokrat prikazujejo kot vsaj pridigarji, če ne kar mitske figure s skorajda božjimi lastnostmi. Gang Of Four so radi sprevračali te vloge, mnogokrat pa ni bilo moč potegniti črte med »avtentičnim« in »igranim«.
Na lastni koži so želeli okusiti razmerje med avtonomnim angažmajem in primežom glasbenega posla. Razbiti so želeli tudi ideal levičarskega upornika, raje so se na glavo vrgli v korporativno glasbeno kolesje in si ga ogledali od znotraj. Niti najmanj ne obžalujejo podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo EMI, trdijo celo, da so imeli popolno svobodo pri ustvarjanju, več kot pri večini neodvisnih založb. Če je predstavnik EMI že prišel v snemalni studio, je bil tam le zato, da jim je prinesel nov paket piva. Da, alkohol je vedno tekel v potokih, ko so z »užitki« začeli pretiravati, se je mednje priplazil natanko tisti »klasični« sindrom, ki je razdrl že množico perspektivnih skupin. Ko so se stalne napetosti med različnimi karakterji usmerile v kreativno delovanje, so Gang Of Four znali ustvariti nekaj najbolj ostre, angažirane in posebne glasbe. Niso zavračali klasične šole rock'n'rolla, le povzeli so tisto, kar jim je glede na sporočila ustrezalo. V živo so v najboljših primerih znali pripeljati koncert do ekstatične ravni, to se je k sreči zgodilo na pravih krajih; v Seattlu jih je videl mladi Kurt Cobain, v Atlanti R.E.M., v Kaliforniji Red Hot Chili Peppers. Kako že gre? Niso prodali veliko plošč, ampak vsak, ki je bil na njihovem koncertu, je naslednji dan ustanovil svojo skupino.
Razmerje med člani skupine ni bilo najbolje zgledno. Navzven je kazalo na »demokracijo« in enakopravnost prispevkov, navznoter je kaj kmalu zaškripalo. Že po drugem albumu Solid Gold (1980) je odšel basist Dave Allen, leto kasneje še bobnar Hugo Burnham.
Ko so se Gang Of Four leta 2005 ponovno združili v izvirni zasedbe, so bile tisti hip pozabljene vse stare zamere. Za nazaj jim ni žal za nobeno potezo, tudi tisto ne, zaradi katere so izpustili nastop na televiziji, ker niso želeli spremeniti ene same besede v besedilu. Vsi so soglasni, tista zavrnitev jim je preprečila preboj na lestvice popularnih in vse bi se morda obrnilo drugače. Ampak danes bi naredili isto. Trdijo, da se v vseh teh letih njihova razmišljanja niso spremenila. Tudi odnosi znotraj skupine na žalost ne. Namreč, po dveh krajših turnejah se je vse ponovilo. Le nekaj dni pred ljubljanskim nastopom maja lani, sta ponovno odšla Allen in Burnham, medtem ko jedro Gang Of Four, kitarist Andy Gill in pevec Jon King, menda še vztrajata. Vsaj v času zaključka pisanja knjige sta še trdila, da snujeta nove pesmi, album, turnejo. Da ju teži še mnogo stvari. Saj se v bistvu ni nič spremenilo.
Zgodba še zdaleč ni končana. Ko je z vseh možnih kotov osvetljen Manchester (vsi so že dobili biografijo; Joy Division, Factory Records, Ian Curtis, Bernard Sumner, Martin Hannett, Tony Wilson…), ko so se izpovedali Gang Of Four, je zunaj že biografija o Wire, sledijo The Slits… Takrat se je res dogajalo.
(Muska, julij-avgust 2009)

Janez Golič