GOD
The Anatomy Of Addiction
(Big Cat, 1995)
V prejšnji številki Rock Vibe sem recenzijo plošče Under The Skin projekta ICE zaključil z mnenjem, da je ta album vsaj tako izzivalen kot albumi skupin GOD ali Scorn. Po preposlušanju skoraj 80-ih minut Anatomy Of Addiction sem moral spremeniti mišljenje, k temu me ni privedla le glasba sama, pač pa tudi razmislek o relevantnosti postopkov vseh zgoraj omenjenih. Kevin Martin je vodja treh zasedb in matični je ravno 10 članski "orkester" GOD, stranska projekta pa sta ICE in Techno Animal. Razlike med njimi niso toliko v članstvu kot v postopkih, kjer GOD celotno glasbo ustvarjajo s pravimi instrumenti, ICE si nekje polovično pomagajo s studijskimi prijemi, samplanjem ipd., medtem ko je Techno Animal v celoti rezultat studijsko-elektronskih igračkanj. Samo po sebi to še ne bi pomenilo kvalitetnih razlik, pomemben je način uporabe instrumentarija. V času, ko je techno manija preplavila ne le MTV in druge korporativne medije, se zdi vsak drugačen postopek dobrodošel in hvalevreden, kajti še zadnje trdnjave so padle z izdajami techno remixov na zadnjih singlih Prong, Grotus in Scorn!Tovrstne relacije že presegajo okvir recenzije plošče, zato se vrnimo k Anatomy Of Addiction. To je drugi album GOD (po Possessed izpred dveh let) in božja pot se vije naravnost naprej v konsistentnejša zvočna polja. Večina običajnih inštrumentov je podvojena, bas celo potrojen, tu je še viola, dva saksofona, dve kitari in dva bobna. Že v uvodni On All Fours se izkaže Justin Broadrick in razkrije svoje "metalne" korenine. Zatem GOD upočasnijo tempo, a vseskozi gradijo močan zvočni zid, ki le mestoma popusti v navideznih improvizacijah pihal. V vseh zvočnih oblikah GOD vzdržujejo krčevitost, ki ne popusti niti skozi nekaj več kot 18 minut trajajočo zaključno kompozicijo Dotex. Način dela tako odpira širok prostor za naprej, še posebej zato, ker Kevin Martin zbira okoli sebe glasbenike, ki sicer delujejo v drugih skupinah in tam lahko sprostijo svoj ego-avtorski potencial. Glede na prvenec so člani GOD dobili še nekaj manj prostora za lastne izlete, zato pa Anatomy Of Addiction ponuja zgoščeno igro vseh. In če se vrnem k v uvodu izraženo misel, potem je izziv na strani pravih glasbenikov in ne na strani studijskih manipulatorjev!
(Rock Vibe)
Janez Golič
