SOMEBODY TO LOVE?
A Rock–and-Roll Memoir
Grace Slick – Andrea Cagan
(Warner Books Edition, New York, 1999)
Priznam. Grace Slick je bila ena mojih prvih, otroških rock'n'roll vzornic. Povsem drugačna od melanholično nežne Joni Mitchell. Poleg Janis Joplin najbolj obetavna pevka takratne lokalne scene v San Franciscu in širše. Predstavljala je namreč nasprotje vsemu tistemu, kar so ženskam pripisovali v medijih: predanost, toploto in sprejemanje in vse po spisku. Namesto ugodja in udobja je ponujala hladnost. Ali kot to v knjigi Sex Revolts imenuje Simon Reynolds, Grace Slick je bila izvirna rockovska Ledena Kraljica. V svoj repertoar so skladbo White Rabbit na svoj prvenec pred leti uvrstili tudi naši Baby Can Dance, kar je pravi poklon Branke Smodiš bendu Jefferson Airplane, skladbi in sami Grace Slick.Knjiga Somebody to Love? je avtobiografija, ki sem jo prebrala na dušek. Ob branju sem se mestoma trudila, da bi se oddaljila od nevarnega občutka nostalgije. Mogoče mi je prav brezsramna, drzna, izjemno iskrena, odkritosrčna pisava Grace Slick pri tem največ pomagala.
Kako je knjiga nastajala? S pomočjo novinarke in soustvarjalke Andree Cagan, ki ji je postavljala vprašanja in odgovore beležila na računalnik. Ali pa ji je s tematskim pristopom odpirala določene sklope, ki jih je potem Grace v prvi osebi razgrajevala. Zajeto imamo obdobje v letih 1966-1995, fascinantno obdobje skorajda trideset let življenja in dela v rock'n 'roll cirkusu. 368 strani branja. Obdobje Svobodne ljubezni ni bilo še nikoli bolje zabeleženo. Divje zabavna in izzivalna nam Somebody to Love? pove, kako je bilo v resnici med in po Poletju ljubezni.
Če po eni strani vznemirja osebna zgodba Grace Slick, vse od njenih najstniških let, vplivov, ki jih je vlekla iz otroštva (Robin Hood, Alice iz čudežne dežele, Sneguljčica, Peter Pan) preko prezgodnje poroke z Jerryem Slickom, s katerim sta ustanovila bend The Great Society (v imenu se norčujejo iz Lyndona Johnsona in njegove velike ideje za ameriško populacijo) do usodne zamenjave pevke Signe Anderson leta 1966 pri takrat že uveljavljenem bendu Jefferson Airplane, pa je po drugi strani še bolj poučna vzporedna slika rock'n'roll obdobja v njegovem popolnem razcvetu. Jefferson Airplane so bili predstavniki najuglednejših psihadeličnih zasedb, v katere je na primer velikanka RCA nepričakovano vložila 25000 dolarjev. To je bil čas velikih predujmov multinacionalk, obsežnih turnej, zajemanje življenja z veliko žlico, vse pa vedno v službi rock'n'rolla. Zanimivo je, da je skladbo Somebody to Love originalno napisal Darby Slick za bend The Great Society. Veliki hit je postala šele, koje Grace Slick obrnila koncept pisanja lirike na glavo in pesem posnela z Jefferson Airplane.
Mogoče je prav nepretenciozna in osvežujoča pisava, njena brezkompromisna in samosvoja drža do celotnega glasbenega posla, ljubezni in končni fazi tudi do življenja samega, tisto, kar dela avtobiografijo Grace Slick tako očitno drugačno od čtiv podobnega tipa. Gre za vodilno pevko benda, ki je bila v ospredju kontrakulturnega gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih, in ki je znana po rockovskih klasikah od Somebody to love in White Rabbit. Slickovo pogubno, prodorno, deklamatorično petje pričara vtis o nekom, ki zviška gleda na človeško smešno in predvsem minljivo presojo. Aura Slickove je bila preteča, stroga in na trenutke celo zoprna… Sama priznava: «Včasih sem rada zgledala čudna. Nekoč sem se za nek nastop oblekla kot Hitler... Zdi se mi, da me je tisk videl kot majhno, hladno, nekoliko surovo in divjo, sarkastično. In to je precej blizu temu, kar sem v resnici.«
Toda, upsa. Po 30 letih nastopi končna resignacija. »Pogled v preteklost ali prihodnost je veliko lažji, kot tisti v ogledalo ta hip, ki me opredeli, kaj sem. Slika je lahko obkrožena s preteklimi percepcijami in vzdražena z varljimi bodočimi upi«, prihaja v nasprotje sama s sabo. Ko trdi, da je »…igranje rock'n'rolla stvar mladih in njihovih igric. Kar ne pomeni, da sem se dokočno odrekla glasbi. Toda, če se bom še kdaj odločila nastopiti, prav gotovo to ne bo v istem kontekstu, kot sem to počela pri zgodnjih tridesetih letih. Mogoče bova skupaj z Martho Stewart, obe na kokainu, pele uspavanko Sidu Viciousu. Glasovi brez glasbe, udarjanje žlic ob nočne posode. Lahko se zgodi.«
Kaj bi na te njene trditve rekla Patti Smith, ki smo jo pred kratkim, v cvetu njenih 55 let končno videli tudi v Ljubljani, ki obvladuje rockovsko pisavo tako suvereno kot VEDNO, ki z lahkoto obvladuje oder, instrumente in publiko pred sabo. Navdušuje. Še vedno. Pod drobnogledom je namreč estetika neke umetnosti, tokrat rockovske, in ne STAROST njihovih protagonistk. In ravno na tem spolzkem področju se je izgubila že pred davnimi leti tudi Grace Slick. Zaradi pomanjkanja zdrave ustvarjalnosti in novih idej kaj kmalu zaideš v tisto varno, prežvečeno idejo, ki reducira rock'n'roll zgolj na mladostni užitek. In nič več kot to.
»Danes sem zaljubljena v to, kar lahko ustvarim zunaj sebe, nekaj kar ne vključuje mojega zastopstva, bodisi je to slikanje, risanje, oblikovanje, igranje na klavir, pisanje, duhovnost.« Kakorkoli, Grace, mogoče tista ideja o uspavanki niti ni tako slaba…
(Muska, oktober 2001)
Varja Velikonja
