Intervju: Catherine GRAINDORGE / Interview Catherine Graindorge

NA POTI V ELDORADO

Catherine Graindorge je belgijska violinistka, skladateljica in igralka. Nase je opozorila pred leti, ko je sodelovala na albumih številnih glasbenikov in glasbenic; med drugim tudi z Andreo Schroeder, Chrisom Eckmanom, Hugom Raceom (album Long Distance Operators), Pascalom Humbertom in Bertrandom Cantatom. Piše tudi filmsko glasbo in glasbo za gledališke igre, igra v belgijskem bendu Nile On waX (album Bell Dogs).
Leta 2012 je izdala svoj prvi album The Secret of Us All; v letu 2014 pa je prispevala več kompozicij za projekt Jeffrey Lee Pierce Sessions „Axels and Sockets“ (v družbi Warrena Ellisa, Deborah Harry, Marka Lanegana...)
Ideja za svež album Eldorado je nastala takoj po očetovi smrti, aprila 2015. Tesnobo in žalost ob izgubi je želela zapisati v čas, v predstavo, ki bi vsebovala besedilo, vizualije in glasbo. Ustvarjanje se je raztegnilo na tri leta in šele v letu 2019 je našla dovolj časa, da je izoblikovala dokončno podobo. In nastal je album Eldorado, album, v bistvu neke vrste dnevniški zapis, kjer vsaka nova stran prinaša nove refleksije in spoznanja. Producent albuma John Parish je na več posnetkih prisoten tudi kot glasbenik, vključno s kitarskim vložkom na posnetku Eno, poklonu glasbenemu vizionarju. Album Eldorado je fin, fantazijsko prepleten spoj občutkov, hrupa in dronov, emocij in zvočnih meandrov, zapis nekega čudnega obdobja, kjer se tesnoba in strah pred neznanim z roko v roki sprehajata v medčasju (Lockdown, Ghost Train, Rosalie..) in hrepenenjem in želijo za boljši svet, sanjski svet, nekaj kot prihod v mesto zlata, Eldorado.
Berete lahko najin pogovor iz decembra 2021.


Čestitke za tvojo novo glasbeno mojstrovino. Zato tudi takoj na začetku vprašanje, kako si pristopila k sami strukturi albuma Eldorado? Te čarobne mešanice lirike, govorjene besede, zvoka, hrupa...vsi ti instrumentalni trenutki, ki nanašajo spekter občutij, sporočil?
Vedela sem, da hočem mojim violinam dodati harmonij, da bo v sam proces dela vključen John Parish, ki bo tudi igral na nekaterih posnetkih. Skupaj sem želela postaviti koščke, ki odražajo moje občutke, čustva in situacije, ki sem jih izkusila v zadnjih letih, podobno kot pri dnevniškem beleženju.
Vsaka kompozija na albumu nosi svojo zgodbo ovito v večinoma tesnobna, mračna, vzdušja. V skladbi Rosalie je izpeta srce parajoča zgodba begunke iz Ruande, kompozicija Eno je poklon Brianu Enou, vsestranskemu umetniku, glasbeniku, vizionarju in človeku z močnim, jasnim političnim stališčem. Potem sta tu skladbi Lockdown ali Ghost Train, kjer sta glavni ideji, sam poriv, ujeti že v naslovu; skratka album se bere in posluša kot popotovanje in raziskovanje tvojih emocionalnih svetov, misli in glasbenih zasukov.

Kako si uskladila ustvarjalno delovni proces na albumu?
Podobno kot pri vseh ostalih mojih glasbenih projektih sem tudi tokrat delala po občutku. Moje ustvarjanje se ne začne s pisanjem, temveč z improvizacijo. Vedno vse posnamem in potem vse te izseke, poizkuse poslušam v nedogled in počasi sestavljam nove improvizacije, pogosto kaj uredim in dodam, nasnemavam...

Kdo ali kaj te v življenju navdihuje? V sebi združuješ veliko talentov, po eni strani glasbenica, senzibilna in empatična zapisovalka življenja, kuratorka vplivov in pripovedovalka zgodb vtkanih v svojstven glasbeno umetniški izraz. Povej mi prosim o teh trenutkih navdihov?
Ah, hvala...Mislim, da so viri mojih vplivov številni in pogosto nezavedni. Ampak, zdi se mi, da je najbolj pomemben ta občutek krhkosti življenja in ta absurdni občutek izginjanja, ki me vleče v ustvarjanje, potem sta tu moje izobraževanje in vzgoja, vse vrednote, ki sem jih prevzela, pa ljudje, ki sem jih v življenju srečala, slikanje – fascinirajo me slikarji kot so ts Soutine, Bacon, Carravage... In seveda glasba: Bach, Arvo Pärt, Schubert, Pink Floyd, The Cure, Brian Eno, Nick Cave, The Beatles...

V veliko veselje mi je, da se danes pogovarjam s tabo. Tvoja glasbena dela poslušam in spremljam že dolgo in ponovno se z vprašanjem vračam na sam začetek tvoje poti: na tvoja glasbila, violino, violo na na zadnjem albumu tudi harmonij. Kako so ti instrumenti vstopili v tvoje življenje?
Pri devetih letih sem želela igrati kitaro. Mama se je vrnila iz Glasbene šole in mi povedala, da ni bilo več prostih mest na oddelku za kitaro, zato me je vpisala na ure violine... V začetku se mi je učenje na violini zdelo zelo težko, sčasoma pa sem instrument vzljubila. Všeč mi je ta pozicija instrumenta, nekje med glavo in srcem, je kot drugi glas. Doma smo imeli tudi nek zelo star harmonij. Ta zvok iz otroštva sem tokrat želela priklicati nazaj. Spoznala sem, da se zelo fino ujema z zvoki viole in violine.

Številna so tvoja glasbena sodelovanja, doma imam albume Andree Schroeder, Huga Racea, pa album posebnih priredb Project for the Jeffrey Lee Pierce Sessions, tu so še sodelovanja s Pascalom Humbertom and Johnom Parishem... Kako je prišlo do teh sodelovanj?
Želena sodelovanja s Hugom Raceom, Pascalom Humbertom in Johnom Parishem so bila mogoča zaradi mojih solo kompozicij. Pred snemanjem The Secret of us all leta 2011/12, sem obema, Pascalu in Hugu, poslala video link na Youtube. Na ta način je Hugo posnel dve skladbi za moj album. Hugo je odličen glasbenik, skladatelj in ima čudovit, globok, teman glas. Pascala Humberta sem odkrila v bendu 16 Horsepower in v tistem njegovem projektu Lilium. Resnično sta mi všeč njegovo igranje in zvok. Čez nekaj let sva skupaj delala na dveh projektih (Detroit z Bertrandom Cantatom in v živo na neki filmski projekciji v Bruslju). Johnu Parishu pa sem poslala "The Secret of us all" in naslednje leto mi je ponudil sodelovanje na tednu glasbene improvizacije v Derbyju. V bistvu so vsa moja sodelovanja nastala na podoben način, spontano; stvari so kar same prihajale k meni, ni mi bilo potrebno izbirati.

In potem si se odločila za samostojno pot in od samih začetkov lahko sledimo avtorski poetiki, ujeti v pripovedovanje zgodb z violino kot tvojo zvesto spremljevalko. Kako drugačna je ta samostojna pot, Catherine?
Ko igraš sam, solo, je to oblika katarze, očiščenja. Svoja čustva odkrivam skozi zvoke, odklopim se od psihe. Vsakič znova je to povsem neznano popotovanje. In zelo mi je všeč. Seveda sem včasih v dvomih, ampak to je del ustvarjalnega procesa.

John Parish je brezhibno opravil vlogo producenta albuma. Kako si zadovoljna z njegovim prispevkom na albumu Eldorado?
V vseh pogledih je bil odličen, saj ni le izjemen glasbenik in producent, temveč je tudi čudovita oseba.

Percepcija današnje glasbe in umetnosti nasploh, je v veliki večini potrošniška in pogosto dojeta kot fast food, kot pokvarljivo blago, potrošna roba. Kakšen je tvoj komentar?
Ja, na žalost je resničnost taka, vendar vsemu navkljub nadaljujem svojo pot. Nikoli se nisem skušala ničemur prilagajati, ustvarjam in delujem po lastnem občutju in z ljudmi, ki so mi pripravljeni slediti. In če so mi ljudje voljni prisluhniti, tudi če je to le peščica, bom s tem nadaljevala.

Kako pomembni so govorjena beseda, glasba in umetnost nasploh v kontekstu trenutne globalne negativnosti?
Poezija in ljubezen bi, po moje, morala voditi naše eksistence, naš obstoj, toda na žalost to niso osnovne, fundamentalne vrednote, ki vrtijo svet. In vendar, čeprav v manjšini, se moramo soočiti s sranjem.

Zanima me, kaj bereš te dni? Kdo so tvoji najljubši režiserji (tudi sama si igralka)? Kaj je tvoj večen vir navdiha?
Odkar je tu Covid in med vsemi zaprtji družbe sem gledala veliko filmov in nadaljevank (The Wire, Deadwood in pred kratkimtrashy Succession). Zelo imam rada številne ameriške filme iz 60's in 70's (Sydney Lumet, Arthur Penn, Elia Kazan, William Friedkin, Richard Brooks), in tu je tudi Wim Wenders, Jim Jarmush, Cassavetes... Ko sem potopljena v glasbo – kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih – ne berem veliko, toda odkrila sem Christiana Kieferja (The Animals, The Infinite Tides). Sicer pa so moji priljubljeni avtorji Dostojevski, Marguerite Duras, Milan Kundera.

Tvoja pričakovanja, upanja in načrti za prihodnost, tako osebna kot splošna so, katera, Catherine?
Nenehno nas opozarjajo na katastrofalne okoljske razmere na planetu, vendar se velika večina tistih, ki imajo v rokah moč in denar, za to ne zmeni, ni jim mar. Kaj nam je torej storiti ob soočenju s tem uničujočim dejstvom? Mislim, da moramo dnevno odreagirati, da skrbimo za druge, da živimo v sedanjem trenutku... Skrbi me za moje otroke in prihodnje generacije. In vendar, poživlja me življenjska moč, ta želja po kreiranju.
V naslednjem letu se veselim bogate bere prekrasnih projektov: poseben dogodek bo v Stockholmu oktobra 2022, in sicer stvaritev «White Box», predstava, kjer se mešajo ples, scenografija, podobe... in za katero sem glasbo napisala in jo bom tudi izvajala v živo. In verjetno še eno povsem neverjetno in vznemirljivo sodelovanje, o katerem pa je še prezgodaj govoriti.

In za konec, kako boš javnosti predstavila album? Načrtuješ turnejo in ali je kaj možnosti, da te vidimo v Sloveniji, v Ljubljani?
Pripravljamo turnejo, vendar so spričo razmer stvari še precej negotove. V tem trenutku imamo nekaj potrjenih datumov v Belgiji in nekaj opcij v tujini. Moj menedžer in večina članov založbe Glitterbeat živi v Ljubljani, tako da, ja, načrtujem priti tudi k vam.

Foto:
koncertna: Michel Masquelier

(Rock Obrobje, december 2021)

Varja Velikonja