Portret: Juliette Greco

7.februarja letos je Juliette Gréco, francoska šansonjerka in igralka, praznovala svojo osemdesetletnico. Moj zapis je neke vrste poklon tej vitalni in neustavljivo privlačni francoski umetnici, na katero sem postala pozorna že kot otrok.

Takrat mi je oči pritegnila predvsem njena zunanjost, male črne obleke, črni puloverji in capri hlače, dolgi lasje in nagajiv fru fru na čelu, pa živahne, mandljeve črne oči, njen šarm me je prevzel v celoti. Zdela se mi je preprosto lepa, krhka in minimalistično fina, da o obvezni cigareti v rokah in njenemu temnemu glasu ne govorim posebej. Spominjam se, da se je glasbene navdušence francoskega šansona delilo na tiste, ki so poslušali denimo Edith Piaf in one, ki s(m)o prisegali na drugačno Gréco. Njena podoba, glas in krog prijateljev, vse to se mi je zdelo navdihujoče intelektualno, politično angažirano in hkrati boemsko anarhistično. Dodatne simpatije je pridobila v mojem srednješolskem času, ko sem prvič naletela na poezijo Borisa Viana, pa v obdobju, ko sem poslušala Milesa Davisa. Z obema ju je družilo neskrunjeno prijateljstvo, mladost, nebrzdana ustvarjalnost, z Milesom za trenutek v Parizu tudi ljubezen. Z navdušenjem še vedno vzamem v roke njeno avtobiografijo Ona in drugi, ki smo jo slovenskem prevodu Marjana Poljanca dobili že štiri leta po njenen nastanku, leta 1986 ( Državna založba Slovenije). Žal mi jo v živo vse do danes še ni uspelo preveriti in v pogovorih z znankami in znanci, ki so to izkušnjo imeli, sem bila vedno malce zavistna. Mogoče mi bo pa uspelo v prihodnje, kajti kljub spoštljivi starosti se prva dama francoskega šansona tu pa tam še vedno povzpne na odrske deske. Še več, v letu 2004 je imela koncertno turnejo po Franciji in Nemčiji, posnetki njenega koncerta iz Pariza so izšli tudi na DVD Olympia 2004; decembra 2006 pa je izšel njen najnovejši CD.
Juliette Gréco se je rodila leta 1927 v Montpellieru in odraščala s starejšo sestro pri starih starših. V svoji biografiji na diskretno svež in nesprenevedav način popisuje svojo otroškost, drugačnost, navezanost na stare starše, še posebej dedka. Iskra poistovetenja ob branju in njeni kasnejši drži preskoči večkrat, tudi ob tako malih detajlih, ko obuja spomin na rojstvo: Ko sem se rodila, je deževalo, mi je povedala mama. Dež vzpodbuja rast vseh rastlin, tudi tistih strupenih. V trenutku mi prikliče v misli besede moje mama, ki mi, aprilskemu otroku, vedno rada pove, kako neznansko je deževalo tistega ponedeljka zjutraj, ko sem ugledala luč sveta. Odnos do matere je milo rečeno zadržan, čeprav vseskozi spoštljiv, spričo pogumne in samosvoje antifašistke, ki je deklici tudi po vojni pustila v varstvu starih staršev in šla sama bojevati svoj lastne boje. Politično jasno opredeljena družina je postavila trdne temelje Juliettinemu svetovnemu nazoru nasploh; zaprisežena levičarka je zvesta in dolgoletna gostja prireditve dnevnika francoske komunistične stranke L'Humanité. V tej luči tudi lažje razumemo njen odkrit odpor na enem izmed koncertov v Čilu, ali ostre odgovore v intervjujih po Ameriki, ki so leteli na tamkajšnji rasizem.
Povojna leta je preživela v Parizu, kjer je ob spletu srečnih naključij spoznala ljudi, ki so ji bili blizu. Samozavestna prijateljica Anne Marie Cazalis ji predstavi Jean Paul Sartra in Simone de Beauvoir, odpre se ji svet gledališča, kinotečnih dvoran, filma in svet malih, podzemnih klubov jazza. Tu nastopa njen ljubi prijatelj, moj incestni brat, kot je rada pripomnila, Boris Vian, razgledan ljubitelj jazza, ki je hranil v svojem spominu pravcato diskoteko. Življenje se je v polnem zamahu kreativnega kaosa vrtelo naprej. Krog osupljivih znancev, umetnikov, igralcev, pesnikov in pisateljic se je širil iz dneva v dan. Mala Juliette je črpala vplive in estetiko trenutka, se napajala z eksplozivno mešanico intelektualizma, estetike in liberalnega političnega naboja. Opoj umetniško politične avantgarde jo je povsem prevzel, podoživljala je recimo ironične, drzno duhovite zabave, ki jih je prirejal Vian, še posebej po uspehu svoje farse Šel bom pljuvat na vaše grobove. Imena lokalov Le Méphisto, Le Tabou, Le Boef sur le toit so neločljivo povezana z njenim imenom. Jean Cocteau jo je opazil v majhnem klubu Le Tabou in ji ponudil vlogo v svojem filmu Orphée, pesniki so pisali liriko za njene šansone, tu so Louis Aragon, Jacques Prévert, Raymond Queneau. Kariero šansonjerke je krstila leta 1949 z njegovo pesmijo Si tu t'imagines. Privlačno enigmatičen je vpliv, ki ga je muza eksistencialistov imela na velika imena takratnega literarno boemskega sveta. Privlačila je z neizmernim šarmom, drznim in nesprenevedavim obnašanjem, bistrostjo duha in žensko eleganco. V svoji skorajda petdesetletni glasbeni karieri je vedno znova privabljala sveže, nadebudne, drugačne avtorje, umetnike, ki jim je pogosto utrla pot do širše razpoznavnosti. Pa naj za začetek omenim samo Jacquesa Préverta, ki je leta 1951 napisal pesem, ki je postala njen zaščitni znak, Je suis comme je suis (melodija Joseph Kosma). Potem je tu Charles Aznavour, na katerega je že leta 1946 opozorila Edith Piaf, toda Juliette je z njegovo pesmijo Je hais les dimanches (posneto 1951), ponesla njegovo ime v svet. Uspeh ji je omogočil, da je istega leta podpisala pogodbo z novoustanovljeno založbo Philips. Leta 1961 se je zapisala v glasbeno zgodovino z interpretacijo pesmi Léa Ferréja Jolie môme, pesmijo, ki je še dandanes stalnica njenega repertoarja. Jacquesa Brela je spoznala leta 1955, ko je bil še povsem neznan belgijski kantavtor. Bližina nazorov, vsakršnih, glasbeno boemskih pa sploh, je bila vzrok doživljenjskega prijateljstva in medsebojnega glasbenega sodelovanja. Znano je, da je Brel ob neki priložnosti svoje spoštovanje do umetnice izrazil z največjo možno pohvalo, ki jo je lahko izustil v svojem stilu, rekoč: Juliette je pa res pravi moški! Na odru pariške Olympie je leta 1955 prvič izvedla njegovo pesem Ça va la Diable, kasneje pa je podobno upešno prepevala tudi njegove klasike La Chanson des vieux amants (1967) in J'arrive, ki je vse od leta 1970 med zimzelenimi skladbami njenega koncertnega repertoarja. Grécojeva je prijateljevala z Brelom vse do njegove smrti leta 1977, ob njem je bila tudi v trenutkih, ko se je sam zaradi bolezni umaknil iz javnega življenja. Naslednji mladi glasbenik je bil razvpiti Serge Gainsbourg, v svoji rani mladosti znan po izredni sramežljivosti in ranljivosti. Nekoč je priznal, da je bil v zgodnjih petdesetih letih, izredno prizadet spričo tiste znane »arogance«, ki jo je Juliette žarčila naokoli. Posnetki iz leta 1959 z naslovom Juliette Gréco chante Serge Gainsbourg, so bili obenem odskočna deska nadebudnega kantavtorja, ki je šele začenjal svojo glasbeno pot. V del železnega repertoarja njenih koncertov sodijo tudi druge njegove pesmi, med njimi najmočnejše: Accordéon, Strip-tease in seveda pesem iz leta 1963, La Javanaise, ki je bila njun skupni veliki hit. Med večnimi šansoni, ki jih prepeva, so tudi pesmi Georgesa Brassensa, kot recimo njegova Chanson pour l'Auvergnat. Izredna vitalnost in življenjska energija, odprtost novim vplivom in kantavtorjem, ne popušča niti za ped. Juliette ohranja svojo integriteto, še vedno je dovolj cenjena, da za sodelovanje na albumu iz leta 2003 pridobi novi val francoskih glasbenikov, od Gérarda Manseta, francoskega pevca, ki je še dandanes v medijih povsem zapostavljen, ali Art Mengoja, do Christopheja Miosseca in Benjamin Biolaya. Ikona francoskega šansona se vedno znova oplaja z novimi, mlajšimi, najboljšimi močmi sodobne francoske glasbe. Izbor je v njenih rokah, nekoč muza eksistencialistov je danes dovzetna za liriko novih glasnikov, kot sta Mano Solo ali Bénabar. Gledam jo na posnetkih pariškega koncerta, 77 letno, krhko navzven, toda oder jo še vedno čudežno oživi. V dokumentarcu, ki je dodan koncertnim posnetkom, z žarečimi očmi pripoveduje o glasbi, o pripravah na koncert in o tem, kaj ji pomeni njeno delo. Ko pojem se, kot lahko vidite, povsem spremenim. Spremeni se mi obraz, vseeno mi je, kako izgledam, saj se povsem se razdajam, vse svoje moči dajem v pesem, ki jo doživljamvedno znova in drugače, pač glede na to, kakšne podobe nosim v tistem trenutku v sebi.
Črna barva ostaja vsa ta leta njen zaščitni znak, to je njena varovalna barva, kot se pošali, barva, v kateri se lahko izrazi v popolnosti. Koncentracija pred nastopom je kljub spoštovanja vredni kilometrini potrebna. Juliette vidimo vznemirjeno, v pričakovanju. Dvorana se polni, ob njej so glasbeniki, ki ji stojijo ob strani že dolga leta, med najzvestejšimi je tudi pianist in zadnjih dvajset let tudi soprog Gérard Jouannest, odličen skladatelj in aranžer, ki je bil tudi zvest Brelov sodelavec in prijatelj. Njegove sta recimo pesmi Mathilde ali Les Vieux. Zanimive so njene teorije o interpretaciji pesmi, o zvoku v dvorani, občinstvu, ki jo že desetletja posluša. Vsak nastop je v bistvu improvizacija v smislu njenega počutja ali v smislu občinstva, ki je tisti večer v dvorani. Ali drugače povedano, šansoni, ki jih desetletja prepeva so navidezno sicer isti, kajti ne spremeni se pesem, ti si tisti, ki se skozi čas spreminjaš, slikovito razloži to alkimijo privlačnosti interpretacije njenih večnih skladb. Vse, o čemer sem pela v življenju, je bilo v bistvu izkustveno, doživeto in obenem globoko čustveno. Ne morem prepevati nekaj, kar mi ni všeč, to je pogoj. V živjenju sem bila pogosto močna in nemočna, včasih kategorična, drugiči arogantna, toda zdi se mi, da semza to vedno imela pravi razlog.
Njeni ljubimci in možje so bili pesniki, igralci, slikarji, filozofi, jazzovski glasbeniki, toda nihče ni vedel kaj veliko o njej. V svoji knjigi o čustvenem, ljubezenskem življenju piše svobodno sproščeno, umetniško odmaknjeno in zelo, zelo naravno. Tudi žensko prijateljstvo oplazi povsem po svoje, ko zapiše: Po njenem je ženskost v tem, da je odgovor na postavljeno vprašanje. Všeč so ji ženske, njihovo govorjenje in humor, njihova zmožnost ljubiti, in pase oči na njihovi lepoti. Občuduje njihov pogum in moč. Še posebej je spoštovala svojo dolgoletno prijateljico, pisateljico Françoise Sagan. Z njo je preživela čudovita, živahna, duhovita, otročja in vesela poletja v družbi prijateljev. Noč je prinesla s seboj željo početi, kar si želim početi, in povedati, kar si želim povedati
Poročila se je leta 1953 s Philippom Lemairom, s katerim ima tudi hčerko Laurence-Marie, toda kmalu po rojstvu hčerke (1954) se ločita. Kasneje ponovi izkušnjo še s francoskim igralcem Michelom Piccolijem, vendar je tudi ta zakon kratkega veka. Zaigrala je kar v nekaj filmih, imela burno razmerje z vplivnim ameriškim producentom Darylom Zanuckom, vendar je filmska kariera ni zadovoljila. Težko je uskladiti samosvoje značaje v zakonski skupnosti, Juliette nikoli ne popušča, na osebni ravni še najmanj. Umetnost in svoboden proces ustvarjanja ji pomenita največ. Podoben način razmišljanja o skupnih, intimnih umetniških povezavah sem zasledila v zadnjem intervjuju, ki ga je medijem dal švedski filmski režiser Ingemar Bergman.
Miles Davis v svoji odlični Avtobiografiji izredno naklonjeno in ljubko piše o mladostni ljubezni z Juliette v Parizu leta 1949. (Vedno me je zanimala glasba in nikoli nisem imel časa za kakršnokoli romantiko. Glasba je bila vse moje življenje, dokler nisem spoznal Juliette Gréco, ona pa me je naučila, kaj pomeni ljubiti še koga razen glasbe. Bila je čudovito bitje. Med seboj sva se morala sporazumevati z mimiko in jezikom telesa. Ona ni znala angleško, jaz pa ne francosko. Pogovarjala sva se z očmi, prsti in podobnimi stvarmi. Kadar komuniciraš na ta način, ti je jasno, da te človek ne zafrkava. Moraš se prepustiti občutkom. Bil je april v Parizu. Ja, in bil sem zaljubljen.)
V intervjuju za angleški časopis The Guardian je ob svoji osemdesetletnici Juliette še posebej proslavila doživljenjsko navezanost na Milesa. Povezovala naju je velika ljubezenska avantura, nekaj takega, kar bi z veseljem privoščila vsakomur. Nikoli nisva pravzaprav izgubila stik drug z drugim. Kjerkoli je lahko, mi je na krajih, kjer sem koncertirala v Evropi, puščal sporočilca v stilu: Bil sem tu, tebe pa ni bilo. Nekaj mesecev pred smrtjo me je obiskal. Sedel je v dnevni sobi, medtem ko sem sama stopila na balkon in gledala na vrt. Nenadoma sem zaslišala njegov hudičev smeh. Seveda me je zanimalo, zakaj se smeji in mi je rekel; ne glede na katerem koncu sveta sem bil, bi te vedno prepoznal, ta profil, tosilhueto, tudi če bi mi kazala hrbet.
Ena njenih gorečih občudovalk je tudi angleška umetnica, pevka in igralka Marianne Faithfull. V svoji najnovejši knjigi Memories, dreams & reflections, (Fourt Estate, London, 2007) se za hip ustavi pri Grécojevi, ki jo je pred nedavnim obiskala v Parizu, in zapiše: Ni imela ravno puritanskega življenja in ni si privoščila plastičnih operacij. Ne zgleda mlada, toda niti najmanj ne deluje groteskno ali čudno - še vedno zgleda kot Juliette Gréco, lepa in misteriozna. La Gréco! Je moja doživljenjska vzornica. Če bi hotela biti nekdo drug, bi rada bila Juliette Gréco, imela bi ljubezensko avanturo z Milesom Davisom in pela sublimno poezijo eksistencialistov do konca življenja.
Juliette Gréco je mit per excellence; ikona, ki žarči žensko svobodomiselnost in hkrati ne izključuje moške. Čudne ljubezni ta njena prijateljstva. So kvas njenega življenja, ki ga počasi, neskončno dolgo in silovito gnete v mentrgi svojih zrelih let. Brez njih ne bi moglo biti ničesar.

Nekje igra klavir. Še zmerom.

(revija Ampak, februar 2008)

Varja Velikonja