SEXING THE GROOVE
Popular music and gender
Uredila: Sheila Whiteley
(Routledge, London, 1997, str.353)

Zbirka razprav v knjigi Sexing the Groove vsebuje različne poglede in diskusije z eno skupno točko, vsi raziskujejo nenehno spreminjajoče se načine izražanja znotraj popularne glasbe, še posebej njen odnos do spolov in seksualnosti. Kdorkoli vrednoti in razmišlja o popularni glasbi in jo skuša artikulirati, pride vedno znova do zaključka, da je analiza popularne godbe problematična. Nenazadnje bo to jasno tudi bralcu, ki se bo prebil skozi 350 strani branja. Predmet razprave namreč ni neka točno določena in definirana akademska disciplina, ni skupnega in preprostega metodološkega pristopa, ni jasno razmejenih področij raziskovanja. Lahko bi rekli, da ima geneza popularne glasbe kot študijskega polja nenavadne paralele s pojavom rocka kot takega. Je uporna, izpodbija etablirane mejnike tradicionalne muzikologije, je eklektična, ko se opira na konceptualne in empirične metodologije sociologije in filmskih študij, je seksi in privlačna in osredotočena na nastopajoče. In kar je najpomembnejše, kot mlada disciplina je vitalna, občutljiva in privlači vedno širšo množico študentov, ki vpisujejo v študije popularne glasbe, narašča število strokovne literature in splošna dostopnost glasbenih vsebin na svetovnem medmrežju.
Knjiga Sexing the Groove skuša poimenovati ključne debate, ki obkrožajo spol, seksualnost in muzikologijo. Skupaj je uspela zbrati spekter metodoloških pristopov, ki povzdigujejo interdisciplinarno naravo glasbenih praks, kajti dolgo je trajalo, preden je bilo to raziskovanje spoznano za legitimno polje šolskega dela. Sodelujoči pisci in avtorice izhajajo iz različnih teoretičnih predznanj, vsi so aktivno vpleteni v lastne glasbene scene kot performerji, kritiki ali fani, mnogi izmed njih udeleženci velikih mednarodnih konferenc posvečenim študijem popularne glasbe in kulture (Mavis Bayton, Will Straw, Charlotte Greig, sara Cohen, Keith Negus..). Kot taka je zbirka besedil lahko označena ne samo po svoji akademski ostrini, ampak enakovredno po svojem občutku za sodobnost in pripravljenostjo, da zgradi nove teoretične in empirične osnove. Tradicionalno se je glasbo analiziralo kot abstraktno obliko z omejenimi referencami in vlogo v družbi. Za raziskovalce popularne glasbe pa velja, da vsak prijem glasbenega razumevanja izhaja iz prepoznavanja specifičnih prostorov, v katerih je bila glasba spočeta in konzumirana. In če torej teoretiziramo pomen popularne glasbe, je potrebno prepoznati to medsebojno zvezo med zvokom, liriko in vizualnim pripovedništvom (bodisi v obliki živega nastopa ali glasbenega videa) in kako se ustvarjajo in v ospredje postavljajo različne senzibilnosti (že poslušanje pesmi je samo po sebi popolnoma drugačno dejanje od spremljanja nastopa v živo ali na videu). Glasbeni pomen je lociran na različnih mestih. Ali povedano drugače, glasbena analiza poseduje partikularno razumevanje efektov, bodisi basovskih rifov, melodični obris vokala, subtilnost in nianse harmoničnih menjav.
Sexing the Groove napolnjujejo vsebine, ki obkrožajo popularno glasbo, njen stil in performance. Gledano v celoti so v ospredju teme, ki se direktno umeščajo znotraj diskurzov feminizma, muzikologije in kulturoloških študij. Knjiga je razdeljena na štiri velike sklope. Prvi del z naslovom Kultura rockovske glasbe ponuja štiri poglede na kulturološkem zemljevidu spolnih identitet in poti, na katerih popularna glasba kot ideološka in kulturološka forma operira na obeh nivojih, kot oblika seksualne ekspresije in kot oblika seksualne kontrole. Konvencionalne študije rockovske glasbe predvidevajo, da je »možatost« le te najbolj evidenten v demonstraciji falične moči, ki drvi skozi kulturo in se največkrat odraža v fizični moči kitarista, ali v arogantnih konfrontacijskih gesturah, ki so povezane z rockovsko kulturo vse od leta 1950. Tu so še zbirateljstvo plošč, zgodovinski kontekstualizem in poznavanje ustvarjanja glasbe, torej osrednje dejavnosti rockovske kulture, kjer pride kultura moškosti najbolj do izraza.
Odnos med izkušnjo, prakso in močno inherentno strukturo v rockovski kulturi, je osrednja tema drugega sklopa razmišljanj z naslovom Moški delajo sceno: Rockovska glasba in produkcija spola. Besedilo Sare Cohen o konstrukciji spola v rocku in popu s strani glasbenikov in producentov poudarja problem, s katerim se soočajo ženske, ki kljubujejo sistemu patriarhalne inherentnosti v glasbeni industriji. Še posebej nam prikaže interakcijo med posamezniki in strukturo v postopkih glasbene industrije, nadaljujejo z marginalizacijo žensk, bodisi tehničark, glasbenic ali producentk. Izkaže se, da obstaja negativna korelacija v možnosti »spremeniti potek igre« in »povezavi igralcev v njej« tudi v sami rockovski areni. Ali kakor se sprašuje Mavis Bayton: Kje so vse velike kitaristke? Ženske so enako sposobne postati rockovske ustvarjalke kot moški. Vodilni kitarist postaneš in se ne rodiš. Vzrok za žensko odsotnost je povsem »družbeni«. Teme so obdelane v tretjem delu z naslovom Ženske in električna kitara, ki ga je Baytonova ustvarjala v osemdesetih letih in potem dopolnila v devetdesetih. Lekcija, ki jo na hitro potegnemo iz Baytonome raziskave je, da je rock nedvomno v moški domeni. Individualne potrebe, običaji, ideologije in hierarhični odnosi so v glasbenem poslu neločljivo povezani. Vse skupaj opozarja na nujo po spremembi spolne narave rocka, če bodo ženske le dosegle kakršnokoli enakost ali možnost. Četrto poglavje Revolucija zdaj? Rock in politična moč spola reflektira probleme, ki obkrožajo »ženske v rocku«. Norma Coates raziskuje rock kot hegemonično fazo moškosti. Občutek odtujenosti, ki spremlja »ženske v rocku«, je razviden tako v feminističnem proslavljanju tega kot v konservativnem zamahu nazaj, pa v žensko močni, ohrabrujoči glasbi, v naraščajoči opreznosti in nenazadnje v njenih intelektualnih in socioloških načinih raziskovanja.
Razprave v knjigi so marsikje nadgradnja prejšnjih razmišljanj. Tako je bil npr. članek Simona Fritha in Angele McRobbijeve Rock in seksualnost (iz leta 1990, orig. 1978) v mnogih pogledih startna osnova za Sheilo Whiteley in njeno poglavje Little Red Rooster v. the Honky Tonk Woman: Mick Jagger, seksualnost, stil in podoba. Še posebej je problematična nekdanja identifikacija Jaggerja kot performerja kurčjega rocka, ne nazadnje že v sami namigujoči konstrukciji heteroseksualnega načina naslavljanja. Muzikologinja Whiteley gradi predpostavko, da rock ne pomeni le zvoka, ampak mora biti znotraj pogovorov, ki krožijo v javnosti. Jaggerjeva vloga pevca nakazuje stičišče med seksualno drugačnostjo (njegovo »resnično« moškostjo in androginostjo) in vsebino pesmi kot take. Besedilo Stana Hawkinsa The Pet Shop Boys: Muzikologija, moškost in banalnost, v inovativni analizi dokazuje, kako lahko glasba sproža posebne vpoglede v identitete spola in v vsakodnevno življenje. Avtorjev muzikološki pristop odpira refleksije, ki obkrožajo politike podobe in obenem dokazuje, kako izkazovanje seksualne drugačnosti deluje tudi skozi kode glasbenega zvoka. Bistvo besedila tiči v razpravi o samem glasbenem tekstu in v odkritju povezav med novo moško identiteto in neustavljivim groovom The Pet Shop Boys. Kljub temu, da obstaja evidentna razlika med poudarjenim moškim naslavljanjem rocka in proslavljanjem »drugačnosti« v disko kulturi, je pomembno opozoriti, da ne obstajajo preprosti opisni kriteriji ali glasbene definicije. Pomembno je, da se zavedamo, da so zgodovine rocka tudi subjekt zgodovinske specifičnosti.
Sklop besedil pod skupnim naslovom: Čas odraščanja in sprememb: ženskost in popularna glasba, raziskuje šest pristopov pri analiziranju spolne identitete. Do neke mere že samo razvrščanje poglavij sugerira nepoudarjeno kronologijo, ko uokvirja izbire, ki so bile na voljo ženskim glasbenicam od leta 1950 do 1990, medtem ko se vedno bolj odpira vprašanje med podobo in glasbenim žanrom. David Sanjek v razpravi Ali je lahko mama Fujiyama ženski Elvis? Divje, divje ženske rockabillyja zasleduje vpliv honkytonka na ženske rockabilly umetnice in navaja take legende kot so Texas Ruby, Jean Shepard, Kitty Wells in Charlene Arthur. Arthurjev neuspešen poizkus, da doseže slavo, se lahko bere kot koristna zapuščina prihajajočim ženskim rock and roll pevkam petdesetih let. V glavnem je uspeh v moškem glasbenem svetu odvisen od kompromisov, od pripravljenosti, da se preoblikuješ v »nekaj eksotičnega«. Tako si npr. Barbara Pittman, ena od redkih žensk, ki so snemale za Sun Records, ni zaslužila niti zabeležke v zgodovini te založbe. Sanjekove razprave o »divjih ženskah rockabillyja« razkrivajo številne probleme, s katerimi se je soočala popularna glasba. Dejstvo je, da so nastop ali snemanja esencialni, primarni viri, kar pomeni, da je zgodovinska evidenca selektivna in skrita. Izključitev tako velikega števila črnih žensk iz zgodovine bluesa (gre za obdobje od l.1920) ima po Sanjekovo več vzrokov. Tu je zmoten razcep med »tradicionalnimi standardi« in blues oblikami nočnih klubov, drugič, večina pesmi, ki so jih ženske pele, so zanje napisali moški, zato morajo ostati popolne osebe drugih individualnih občutij, in tretjič, v omenjenem obdobju, v katerem so te umetnice snemale in konsekventno majhno število dostopnih posnetkov, ki so jih naredile, dokazujejo podcenjevanje njihovega prispevka v glasbeni zgodovini. Brez zapisov ostajajo tako marginalizirane.
Prav gotovo ni naključje, da se zbornik zaključuje s poglavjima posvečenima gibanju riot grrrls, nedvomno najbolj pomembnem, revolucionarnem kontrakulturnem gibanju, kar jih je vzniknilo v zadnjih dvajsetih letih. Mary Celeste Kearney v svojem prispevku izpostavlja, da je po medijski zaslugi njihov kontekstualizem v zadnjem času reflektiral poizkus, da se usidrajo znotraj popularnih vsebin. Mogoče v taki predstavitvi tiči razkrita želja, da se o riot grrrls ne govori kot o radikalni politični skupnosti. Besedilo Manjkajoče povezave: Riot Grrrl-Feminizem-Lezbična kultura premakne diskusijo o riot grrrls preko semiotičnih pristopov, ki se tipično zaustavljajo na najbolj vidnih (in slušnih) oblikah kulturnih pomenov, pojasnjuje različne opustitve, ki se dogodijo, ko se mainstream mediji oprejo na določene vsebine, da bi razumeli (ženske) mladinske kulture, prevladujoče v glasbenem okviru. Dekonstruirati te vsebine nedvomno koristi pri ideološkem okrevanju in komercialni koristnosti mladinskih kultur. Kearneyjeva prinaša na površje povezave riot grrrl s političnimi gibanji kot sta feminizem in lezbični separatizem. Kar ne pomeni, da jih na novo umesti znotraj feministične zgodovine (in Womyn's music znotraj glasbene zgodovine), ampak raje ponovno pretehta analize mladinskih kultur znotraj študij njihovega širšega ideološkega, ekonomskega, in kar je najpomembnejše, političnega pomena. Glede na velik pomen, ki ga ima glasba na formiranje in popularno razumevanje tako riot grrrl kot lezbično separatističnih skupnosti preseneča, da so bile vsebine tako dolgo spregledane. Še posebej DIY etos feministične glasbe, ki je zelo resonanten zgodnjemu radikalnemu feminizmu, ne nazadnje v oblikovanju alternativnih institucij, odnosov in oblik kulturne ekspresije. Tema je prisotna tudi v tekstu Marion Leonard Britanski pogled na Riot Grrrl in še posebej v njenih komentarjih o fanzinski kulturi Upornica, ti si kraljica mojega sveta - Feminizem, »sub-kulture« in dekliška moč.
V zadnjih desetih letih je teoretiziranje popularne glasbe pospešeno vključilo tudi »izposojene« analitične pristope predvsem iz sociologije, semiotike, kulturoloških študij in filmskih študij. Toda tako posploševanje znotraj polja popularne godbe ni več dopustno in več kot željeno je, da študentje in študentke razvijejo vrsto konceptualnih orodij, da pridejo do pravega pomena glasbe. Očitno so določeni pristopi delovali kot nek prisilni jopič, s tem, da so se držali vrste pravil in pomenov, ki so bila preferirana skozi branja drugih besedil. Digitalna erotika je pomembno sklepno poglavje, ker se dotika tem narcizma in erotizma, bralca pa istočasna vrača v izhodiščno pozicijo že prebranega v knjigi Sexing the Groove.
Knjiga je teoretsko nadaljevanje izvrstne zbirke besedil On Record, ki sta jo uredila Simon Frith in Andrew Goodwin z obilico novih prebliskov in bistrih, tehtnih povezav v popularni kulturi.
(Muska, januar/februar 2003)

Varja Velikonja