DAVID GRUBBS
The Thicket
(Drag City, 1998)
Neulovljiv je David Grubbs v stalno spreminjajočih domislicah. Uvede z bendžom v naravni folk maniri, a nanj naloži komorni vokal, ki ruši enotnost žanra in popelje v neznano. Še posebej, ko se v drugi polovici skladba prevesi v minimalizem s pridihom kabareja s preprostim akordom na klaviaturah in ni več sledu začetnega zvena strun. Grubbs tudi v nadaljevanju sledi povsem samosvojim pravilom stopnjevanja in pričakovanj. V bluesy Two Shades Of Blue se mu pridruži sam Tony Conrad z enoličnim potegom viole, in spet se skladba na polovici prelomi, odpre se nov vizuelni prizor, se vrne v izhodišče in sklene z drvečimi sinkopami Johna McEntira in odrezavo trobento. Še najbolj všečna je Fool Summons Train, ki nadaljuje z ritmičnim oponašanjem vlaka, spremlja pa ga Grubbs sam s hitrim obiranjem strun akustične kitare. Vmes so posuti mali inštrumentalni vložki, ki bi se šele lahko razvili v celovito skladbo, ali pa Grubbs iz samo njemu znanih razlogov sklene skladbo kar sredi refrena.Nedvomno se je ogromno naučil od Jima O'Rourka. Sedaj lahko izkušeno izpelje spajanje žanrov, tehta učinke sestavin ter z malenkostnim dodajanjem in odvzemanjem spreminja celostno podobo plošče. Če se je odrekel elektronskim eksperimentom, zato ni nič manj nepredvidljiv, poslušalčeva percepcija se še vedno lahko zamaje v samih temeljih. A gradi novo, v tistih trenutkih, ko med razkosanimi deli postreže s privlačno in tekočo glasbo. Po večkratnem poslušanju pa se sestavine počasi združijo v drobni konglomerat cele zgodovine ameriške tradicionalne in sodobne glasbe.
David Grubbs torej nadaljuje tam, kjer je končal z Gastr Del Sol. Sprehaja se po tistih robovih, ki ločujejo artistično, razumsko ter premišljeno skladanje glasbe in spontano predajanje notranjim vodilom. Preizkuša meje, tehta učinka in se obenem predaja čistemu glasbenemu užitku. Zlahka ga bo podelil z vsakim, ki bo brez predsodkov položil ta disk v svoj plejer.
(Muska)
Janez Golič
