DAVID GRUBBS
The Spectrum Between
(Drag City, 2000)
SMOG
Dongs Of Sevotion
(Domino, 2000)

Za razliko od večine, ki svoj razvoj vidi ob vse večji pomoči tehnologije, se je David Grubbs po uporabi elektronskih tekstur v Gastr Del Sol tovrstnim sredstvom povsem odrekel. Še vedno pa svoja samostojna dela ločuje na avantgardne pristope in k “pravim” pesmim naklonjeno skladanje. Z albumom The Spectrum Between je razmerje izenačil na dva proti dva, v obeh primerih pa mu je ob strani spremljevalna zasedba podobnih glasbenih izkušenj. Torej se glasbeniki znajdejo v različnih vlogah, le mestoma jih Grubbs skoraj mora izpustiti iz vajeti. Mats Gustafsson, Daniel Carter, Dan Brown in Noël Akchote pač ne morejo brzdati svojih improvizacijskih teženj, in nekajkrat se med normalnimi pesmimi spozabijo in izbruhnejo po svoje. Zato pa je tu tolkalec John McEntire, ki veže Grubbsove razrahljane akorde v slogu Johna Faheya in krhko vokaliziranje “nežnega ljubimca” z oddaljenimi prospevki ostalih. Daje takt razpuščeni godbi.
Mestoma McEntire zapelje v rockovski drnec, kot odmev Grubbsovih starih skupin Squirell Bait in Bastro, a je David sam vseeno zadržan in nadzorovan. Ostaja nekje vmes, med razmislekom in nagonom, kot da se zaveda, da se ne more dotakniti ne enega, ne drugega. Smog so izpostava le enega in edinega stalnega “člana”; Bill Callahan vztraja na obrobju že dobro desetletje, pravijo celo, da je eden utemeljiteljev t.i. lo-fi zvoka. Prve tri albume je objavil le na kasetah, in če lo-fi pomeni še hiperproduktivnost, bo kar držalo. Primerjave z Willom Oldhamom se ponujajo same, oba sta močno pogreznjena v svoj svet, le da Bill vmes postreže s prikritim humorjem, ki ga rešuje pred popolno osamo. Z Dongs Of Sevotion ni nič drugače. Kanček humorja leži že v premetu črk iz naslova plošče, še dlje gre v Dress Sexy At My Funeral, ki bi lahko bil (tudi) cinični komentar na pričakovanja njegovih zvestih ljubiteljev. Ti bi ga tudi za najvišjo ceno radi obdržali v kultnih zavetjih. Bill pa kot nepopravljivi melanholiki itak ne bo ušel prav daleč. Še eminentni pomočniki, med njimi (spet) John McEntire in Jeff Parker, se predajo njegovim trpkim zgodbam in glasba teče brez večjih zasukov v enotnem razpoloženju. Z leti je Bill le izpopolnil skladateljske sposobnosti, ali drugače, njegove pesmi so preprosto - vse boljše. To je tudi največ, kar lahko pričakujemo od nepopravljivih Smog.
(Muska)

Janez Golič