David GRUBBS
A Guess At The Riddle
(Fat Cat, 2004)

Po treh, bolj ali manj akustičnih albumih, ki jih lahko razumemo kot nadaljevanje Grubbsove skupine Gastr Del Sol, se je na novem albumu ozrl dlje nazaj, k tistemu, s čimer je pravzaprav začel. Večino pesmi na albumu A Guess At The Riddle je namreč posnel ob spremljavi električne kitare v klasični rockovski zasedbi, tako, kakor je deloval že v Bastro in Squirell Bait. Ob njem sta tokrat večinoma le še basist in bobnar. Če bi bile take, električne, vse pesmi na albumu, bi bil to namerni obrat, malodane koncept, a ne, nekje na sredini albuma se le prileže umirjeni, skoraj komorni klavir, saj se prav tovrstna spremljava najbolje prilega nežnemu petju Davida Grubbsa.
Če je nežen in melodičen, še ne pomeni, da gre hitro in enostavno v uho. Njegove melodije so samovoljne, praktično vsak verz gre iz drugega ključa. Pa še vedno vežejo številne prehode v glasbi, šele ti so pravo gibalo razpoloženj. Ko glasba postane udarna, se Grubbs z glasom praviloma umakne, zvočnemu udaru s svojim krhkim vokalom ne more ustrezno parirati. Pesmi si je težko priklicati v spomin, še po večkratnem poslušanju jim ni lahko slediti... Posebej ne v daljših eskapadah, kjer vokalni del zavzame manjši del minutaže, glasbeniki pa se v instrumentalnem pasusu hrabro podajo na vijugasto pot sosledja akordov. Vse to so obenem lastnosti staroste Maya Thompsona iz The Red Krayole, in Grubbs se je skozi nekajletno udejstvovanje v tej skupini veliko naučil in navzel. Tako Thompsonova pesem Magnificence As Such v Grubbsovi preobleki zveni povsem grubbsovsko.
Mimo, recimo, pop-rockovskih plošč Grubbs vmesni čas izpoljnjuje s sodelovanji z glasbeniki avantgardističnega predznaka. Tudi te izkušnje preliva v samostojno glasbo. Nekaj zapisov na plošči A Guess At The Riddle je takih. Matmos, na primer, prispevata nekaj digitalnega šuma, sicer pa se Grubbs oprime atonalne igre klavirja, takrat kompozicija izgubi vsako smer in občutek za čas.
David Grubbs torej nekje iz ozadja vpeljuje prakse, ki so tuje ušesom vajenih pop-rockovskih oblik. Skozi album privaja, napeljuje, pripravlja… Še vmes postreže s kako enostavno, zgolj na nekaj akordih akustične kitare slonečo pesem, tako, da sprosti in olajša nadaljevanje. Da o celoviti raznolikosti ne govorimo. Torej je A Guess At The Riddle poslušljiv, sodoben, melodičen, a tudi drzen in inovativen album. Kaj bi sploh hoteli več?
(Rock Obrobje, avgust 2004)

Janez Golič