THE GUNGA DIN
Glitterati

(Jet Set, 2000)
VANITY SET
Vanity Set
(Naked Spur Prod, 2000)

Članstvo Jamesa Sclavunosa v obeh skupinah se skoraj mora poznati v nekaterih osnovnih slogovnih značilnostih, ki jih je prinesel iz The Bad Seeds. Na prvencu skupine The Gunga Din držijo osnovno linijo klaviature, seveda stare, še strogo analogne, ki dajejo tej godbi toplino in dovoljšno dramaturško razsežnost, da tudi skozi klasično obliko zlahka izpove vse, kar si želi. Le da na mestu, kjer pričakujemo pritajenega Jima Morrisona, stopi v ospredje povsem 'normalen', nič kaj napet ženski vokal. Ta je zadržan tudi v trenutkih, ko se pesem bliža očiščevalnemu vrhuncu in tako cela skupina ostaja v samozadovoljnem tripu. A je vse podredila skupni igri; psihedelični vložki se stapljajo z osnovnim rockovskim ritmom, prav tako so bluesovski nastavki podrejeni naravi pesmi. Dotaknejo se lahko celo kabareja, takrat so skoraj razigrani, a njihov domicil je pesem v naravnem teku s pridihom 'značilnega' New Yorka.

Če je James Sclavunos v The Gunga Din spet v stranski vlogi, je The Vanity Set skupina, ki igra pod njegovo taktirko. Tokrat si je res lahko dal duška, prav vsake pesmi se lotil drugače, naj si bo zvočno oziroma produkcijsko ali slogovno. V osnovni zasedbi sta z njim le še bobnar Thomas Wydler in trobentač ter basist Peter Shore, James pa je prevzel celo glavne vokale. Pri tem daje vtis, da mu je malo mar za pravila dobrega petja, a ker jih podlaga s podobno razrahljano godbo, učinkuje kot boemski ansambel sestavljen iz glasbenikov pritepenih iz vseh vetrov. Večina se je pridružila ad hoc, brez predhodne vadbe ali poslušanja demo posnetkov. Rezultat tovrstnih eksperimentov je nepredvidljiv, večinoma se glasbeniki 'ujamemo', drugje posamezni prispevek štrli ven kot tujek in zmoti celoten vtis. Zdi se, da je tovrstni postopek zaživel šele v drugi polovici albuma, pesmi so prepričljivejše in držijo enotnejši slog.
Sclavunos večinoma igra zgubo, ki potrebuje nekoga, s katerim (oz. v večini primerov s katero) polni praznino vsakdana z lažnimi upi tipa Tomorrow's Another Day ali The World Keeps Turning… Nezmožnost pristnega čustvovanja ju običajno potegne v pogubo, v Personal Hell ali se odločita za skupni Jump In The Grave. Tam, na robu, se Sclavunos vseeno prav dobro počuti, in kam drugam si niti ne želi. The Vanity Set je zato še kako potreben izdelek, ki vrača upe v avtorski izraz daleč proč od napihnjene forme večine popularne glasbe danes.
(Muska)

Janez Golič