GIRLS AGAINST BOYS
You Can't Fight What You Can't See
(Jadetree, 2002)
Girls Against Boys so eni tistih, ki jih je združevanje velikih založb izrinilo iz korporativnega okolja. Mnogi od teh so nad položajem obupali, ves vloženi trud in pridobljeni status se je naenkrat zrušil, začeti bi morali praktično od začetka.
Drugi pač niso obupali, po tem jih lahko ločimo od izvajalcev, ki so bili v igri zaradi vsega drugega kakor zaradi lastne ustvarjalnosti oz. potrebe po tej. Ponovni razcvet neodvisnega založništva je Girls Against Boys omogočil novo zavetišče, bližje njihovim željam ter neobremenjenim z nujnim, hitrim zaslužkom. Spet lahko delajo točno to in tako, kakor hočejo.Skupina se tokrat ne zapleta. Končno ima Scott McCloud za to na voljo stranski (in glasbeno mnogostranski) projekt New Wet Kojak, Girls Against Boys so tu, da v sebi lastnem slogu odprašijo sonični rock'n'roll. Kar pomeni, da se povsem zadovoljijo z osnovno zasedbo in prav takim instrumentarijem, da so pesmi zbite na bistvo in da se znotraj kitarskega drvenja Scott še vedno najde dovolj manevrskega prostora za nalezljivo melodijo.
Skupina diha v živem utripu basa, kitare in bobnov, zvoki je stalno zračen in razgiban. Prav nič utrudljiv ni, kakor je to primer z večino 'sodobne' produkcije, kjer se vse sliši glasno, ko so posnetki večkratno remasterizirani, digitalno prečiščeni, procesirani… Ne, Girls Against Boys so tokrat še bližje živemu zvoku, z vsemi nujnimi zamiki in odtenki. Razpoznavno barvo jim zagotovo daje pridušen vokal Scotta McClouda, izkušeno zapoljuje ponujeni prostor, vzpodbuja na pravih mestih z neomajno rock'n'roll držo. Povsem je predan lastnemu početju, ki ne izključuje zavesti o pasteh polja, v katerem se tako radi gibljejo. »It's good to be a rock'n'roll star, no matter where you are« poje v na prvi posluh najbolj privlačni pesmi z albuma BFF, predoča distanco in afiniteto v enem, je podobno zavedajoč se položaja kot že z imenom skupine! Pa vendar album vsebuje 11 kakovostno izenačenih pesmi, polne so navdiha, nove življenske sile, nosijo nebrzdano energijo. Med njimi ni slabe (torej take, ki bi se opirale na stokrat prežvečene fraze in morebiti tekle mrtvi tek), pesmi se navezujejo ena na drugo, ne dovoljujejo predaha. Verjamem, da bo tako tudi na bližnjem koncertu v Zagrebu, ki ga bodo ogrevali Psycho-Path. Air Rager se bo končno lahko razjezil na odru tako, kakor je bil zamišljen.
Sedem albumov je verjetno že preveč, da bi se mediji pretirano ukvarjali z njimi, še posebej, ko izvajalec sestopi iz 'obetavnega' korporativnega okolja nazaj med neodvisne. Pozornost velja predvsem novim silam v vzponu in vedno pomembnim velikim, ostali gredo zlahka mimo. Girls Against Boys se s tem verjetno ne obremenjujejo (če naslov albuma že razumemo kot sprijaznjenje s položajem), meni pa se vedno poraja vprašanje, zakaj, na primer, The Strokes 'ja', Girls Against Boys 'ne'. Slednjim še vedno ostane vztrajanje na svojem, in predvsem uživanje v tistem, kar najraje in najbolje počnejo. In to počnejo prekleto dobro.
(Muska)
Janez Golič
