GODSPEED YOU BLACK EMPEROR!
KUD France Prešeren, Ljubljana
Četrtek, 14.februarja 2002

Kanadski orkester ve, kaj počne. Pozna zgodovino oz. zanke, v katere so se zapletli že mnogi. Predvsem se ne dobrika širšemu poslušalstvu, zahtevajo pozorno spremljanje, sicer kaj hitro popusti koncentracija in poslušalec izgubi nit. Tako na ploščah kot na nastopih v živo.
A obstajajo razlike. GYBE! se zavedajo medija, skozi katerega se predstavljajo. Komaj slišni monologi in težko definirani šumi s plošč, ki poudarjajo vizualno plat njihovega početja, se v živo umaknejo zgolj 'pravemu', na moč zgoščenemu muziciranju, zato pa GYBE! filmsko dimenzijo prikažejo s projekcijami za in ob odru. To so bili večinoma prizori zamaknjenega gibanja, prizori pozne noči, ki se prebuja v jutro.
Gibanje slik se je, ali pa tudi ne, ujemalo z naraščanjem in pojemanjem glasbenega toka. V razhajanju zvoka in slike je vsak lahko našel svoj osnutek filma. Vse bi bilo lažje (beri bolj dopadljivo), če bi se dinamika prekrivala, a to ne bi bili več GYBE! Kaj šele, na primer, uporaba luči in zaslepljujočih stroboskopov, po čimer njihova glasba, polna vrhuncev, kar kliče. Ne, to pač ni veliki rock show…
Delujejo kot uigran kolektiv, kjer so solistični izleti vpeti v harmonično bogato skupinsko igro. Tu se, navkljub površinsko podobnim pristopom k oblikovanju zvoka, skrivajo temeljne razlike od stare šole progresivnega in psihedeličnega rocka. Frivoljnosti GYBE! ne poznajo.
GYBE! so se skoraj morali vrniti v izhodišče, da bi od tam naprej sami gradili svoj glasbeni jezik. Ko so imeli trije ustanovni člani svoj prvi nastop, so pol ure igrali en ton. Še sedaj svoje kompozicije snujejo na minimalističnem vzorcu, ki mu počasi, z neskončnimi obrati, dodajajo novo razsežnost, vse do vrtinčastega vrhunca, ki se z vztrajanjem približa očiščenju starih dobrih Swans.
Obenem je fascinantna njihova zmožnost skladanja abstraktnih melodij, takih, ki kar zaplavajo v prostoru, in si jih kasneje težko prikličemo v spomin. Ostajajo skrite nekje v podzavesti, zgolj kot vtis prijetne izkušnje. Vokal, še posebej, če bi stopil v ospredje, bi le pokvaril razpoloženje.
GYBE! so si že prislužili status ene najzanimivejših novorockovskih zasedb zadnjih let. Znotraj razraščujočih stilov so našli svojo pot, oblikovali svoja celovita načela, ki se jih držijo kot nekaj najvrednejšega, česar se oklene skupina, ki konec koncev deluje v okvirih popularno-glasbenih mehanizmov.
To, kar nam ponujajo na ploščah, vsakič znova vsrkamo z reprodukcijo le-teh, s koncerti je težje. Ljubljanski nastop GYBE! pa bil eden tistih, ki ostane v dobrem spominu.
(Muska)

Janez Golič