SIGUR ROS
( )
(Fatcat Records, 2002)
GODSPEED YOU! BLACK EMPEROR
Yanqui U.X.O.
(Constellation, 2002)

Islandski kvartet Sigur Ros je s tretjim albumom zabredel najglobje v abstraktnost sporočil. Praktično v vseh pogledih se izmikajo določenosti, in če so novi album naslovili le s praznim oklepajem, nam s tem niso prav nič bolj približali vsebino plošče. Ostajo prav tako enigmatični, neulovljivi, izmikajoči… Oziroma, puščajo poslušalcu, da se odloči. Da vzame njihovo držo kot nekaj visoko stiliziranega, artistično vzvišenega, konceptualno dognanega, ali se preprosto prepusti 'glasbi sami'. Ta prav tako ne pritegne z določenimi sestavinami, na ta ritem boste težko potrkavali z nogo ob tla, na to melodijo brundali na prvi posluh. Njihova zvočna podoba je bolj kompleksna, pregnetena s harmonijami višjega reda, nad vsem tem pa lebdi 'nebeški' vokal pevca Jonshija, ki za povrh poje v izmišljenem jeziku – hopelandščini. Kar je mogoče dešifrirati skozi ponavljajoče verze ali z nekaj truda prebrati na njihovi spletni strani, tu ni nobene zaokrožene zgodbe, le zbir vtisov, ki jih lahko vzbudi pusta in hladna islandska pokrajina. Temu pritrjujejo še nejasne slikarije na prosojnih listih pritaknjenih CD plošči, brez kakršnih koli podatkih o plošči.
Vseeno Sigur Ros skozi album razvijajo občutek prizemljitve, le da zato potrebujejo dobrih 70 minut, razdeljenih na dve neenaki polovici ločeni s polminutnim premorom. Prvi del (oklepaj?) je prebujanje čutov, tipanje, dojemanje, Jonshi v neskončnost ponavlja 'You saw the light', spremlja ga oddaljen klavir v vlogi glasnika osamljenosti. Ko se počasi pridružijo ostali instrumenti, komaj opazno kaj dodajajo k občutljivemu ambientu. Apelirajo na večno spreminjanje istega, kar Sigur Ros poudarijo z nenadnim rezom v trenutku, ko Jonshi spet zajame zrak. Morda naj je ravno želel povedati Zgodbo.
V drugem delu se skupina ozavesti, zvok postane živ, instrumenti so postavljeni bližje in so jasnejših oblik. V vsakem naslednjem zapisu so vrhunci bolj izraziti, a zato Sigur Ros potrebujejo čas, da razvijejo vse odtenke napetosti. Šele v sklepnih trenutkih albuma se približajo katarzi, kot so jo le sposobni. Zaklepaj. Sedaj lahko končno izstopijo.

Igro prikritih sporočil nadaljujejo Godspeed You! Black Emperor (klicaj se je enigmatično premaknil z 'emperor' na 'you'), le da jih strogo ločujejo na vizualni in zvočni del. Fotografija padajočih bomb z neznanega letala na neznan cilj na prvi strani ovitka priča, da je kanadskemu orkestru oziroma njihovemu snovalcu zamisli dokončno prekipelo. Že tako so bili GY!BE znani borci za neodvisnost glasbenega delovanja, a uporno raziskovanje medsebojne vpletenosti vojne industrije in industrije zabave, je rezultiralo v spoznanju, shematsko prikazanim na zadnji strani ovitke plošče Yanqui U.X.O. Vse puščice se stekajo v središče nakopičene kritične mase (UXO=neekslodirana municija, minsko polje), in če le povežemo obe strani ovitka, GY!BE napovedujejo neizbežnost ekslozije in uničenje korporativnih združb.
Da, pri GY!BE so pisna in slikovna sporočila precej bolj utopična kot sama glasba. Ta je tokrat odrešena vseh 'konkretnih' napotkov, je le goli odraz njihovega stanja duha. Predvsem jeze in nemoči. Zavesti, da jim ostane le vztrajanje na pridobljenih pozicijah. Morda se zato niti ne trudijo, da bi iz glasbil iztisnili zapomljivo zaporedje tonov, raje gradijo na naraščajoči in sproščujoči intenzivnosti, začenši le z tresočim odmevom elektrificiranega instrumenta. Izbira snemalnega studia Stevea Albinija verjetno ni naključna, njegovo prislovično hitro in učinkovito beleženje zvočnih učinkov jim v sedanjem trenutku pride prav. Zapis je grob, slika razbarvana, neprilagojena razvajenemu ušesu. Če so na prejšnjih ploščah koga ujeli na Morriconijevske marše, bodo sedaj ostali le tisti, najbolj zvesti. Drugih GY!BE pač ne potrebujejo.
(Muska)

Janez Golič