GODSPEED YOU BLACK EMPEROR!
Lift Yr Skinny Fists Like Antennas To Heaven
(Constellation/Kranky, 2000)

Devetčlanski orkester iz Montreala se giblje v težko določljivem prostoru med zavednim in nezavednim, v stanju polsna, ki so ga na prejšnjih dveh albumih (f#a# oo in Slow Riot For New Zero Kanada EP) ozvočevali z izmenjajočimi valovi zaigrane glasbe in atmosferičnih vložkov v prid slednjih. Oddaljen, napol razumljiv glas pripovedovalca se je večkrat izgubil v motnjah 'slabega sprejema', nazaj v 'tu in zdaj' pa so poslušalca Godspeed You Black Emperor vedno znova vračali z orkestriranim maršem, a brez militantnega podtona. Njihova 'sporočila' so bolj univerzalna, abstraktna in poetska. Odprta za interpretacije.
Na novem albumu Lift Yr Skinny Fists Like Antennas To Heaven (vinilni je izšel pri njihovi matični založbi Constellation, dvojni CD je založila čikaška Kranky) najdemo le štiri daljše zapise, vsak zavzema celotno stran vinila, kar napeljuje na pretenzije starih simfo in progresivnih rockovskih skupin izpred tridesetih let. Le da se Godspeed zgolj tehniškim bravuram na široko ogibljejo. Njihovo muziciranje je usmerjeno v prepletanje v osnovi preprostih melodičnih linij godal in električne kitare, v ustvarjanje bogatega zvočnega prostora z močno vizuelno sestavino, tokrat z razmerjem močno v prid 'glasbenim' pasažam. Zamisli so se večinoma rodile iz neskončnih improvizacij na koncertnih odrih, tiste konciznejše so kasneje dograjevali in izpopolnjevali v sklenjene sklope ter jim dali dokončno podobo z natančno 'trodimenzionalno' produkcijo, s poudarjeno grobo naravo električnih instrumentov in pravim odmerkom mehke akustike. Običajno kompozicije slonijo na ponavljajočem vzorcu vodilnega instrumenta, temu se eden za drugim pridružujejo tako značilni rockovski instrumenti kot taki, ki služijo le kot dodatna zvočna začimba. Iz blagodejnega božanja počasi in vztrajno stopnjujejo napetosti do krešenda, nedolžna melodrama se razvija v igro epskih razsežnosti; in se spusti nazaj v miren razplet. Godbena vihra še dolgo odmeva v ušesih, tudi ko v orkestru popusti smrtni krč, zato so njihovi valovi dolgi in se le počasi umirijo na sipini. To je njihov 'soundtrack for the blind', idealna podlaga za film, ki si ga zavrti v mislih vsak, ki je kdaj dvignil roke proti nebu.
(Muska)

Janez Golič