HEAVEN AND HELL
Tribute to Velvet Underground, volume one
(Imaginary Records, 1990)
Vsako predelovanje pesmi kakega kultnega benda je dvorezen meč. Po eni strani so originali ponavadi dovolj močni, da jih tudi slaba predelava popolnoma ne pokvari, po drugi strani pa so primeri preseganja originala nadvse redki. Ali gre tu za primer "apriori" definicije (original je vedno najboljši), stvar navajenosti ali za kaj tretjega, je odvisno od posameznega pogleda. Nič drugače ni pri Velvet Underground, katerih žametno brutalnost poskušajo reinterpretirati novejši angleški in ameriški rock bendi. Rezultat je nekje polovičen - bolj uspešni pa se zdijo poskusi radikalnejših pristopov.
Gremo po vrsti. CHAPTERHOUSE so Lady Godivo posneli karseda s spoštovanjem, očitno zasanjana melodija podkrepljena z repetitivnim ritmom ustreza angleškemu psihedeličnemu trendu. Uspevajo celo z vokali - tudi po zaslugi originala oz. JOHNA CALEA, ki ni premogel tako specifičnega glasu kot LOU REED. Težje delo so si naložili TELESCOPES z Candy Says, ki se prav tako trudijo, da bi verzijo čimbolj približali originalu - razen boljše produkcije je ostalo samo približek.
Če so Velveti deset, potem so NIRVANA vsaj devet. Here She Comes Now zadobi novo dinamiko, stopnjevanje od začetka do konca. Drznili so si izpostavit ključne momente napetosti same pesmi, jo razmigali in razdelali ter se obenem izognili pastem praznega tripanja. WEDDING PRESENTS so iz She's My Best Friend poskušali potencirati nežnost, to žametno toplino, spodleti pa spet vokal. Nikoli si nisem predstavljal pesmi Velvet Underground kot osladne popevčice, čeprav lahko na zunaj delujejo tudi tako. BUFFALO TOM so res presenetili z All tomorrow's Parties. Podobno kot Nirvana so šli v predelavo brez predsodkov, zelo svobodno in samosvoje. Lahko se spomnimo predelave NICKa CAVEa na njegovi Kicking... , ki je bila čisti "hommage", kopija originala in tu so BUFFALO TOM dosegli smisel predelave. Pesem nosi feeling originala, nova preobleka pa dodaja svojstven pečat, ki ga je danes v množici trendov, postopkov in pristopov tako težko doseči. Razbili so linearni tok in ga modernizirali s svobodnim, a še vedno kompaktnim kitarskim udarom. Na višini naloge! Sunday Morning bi s svojim uvodnim zvončkljanjem morala stati na začetku plošče. JAMES poskušajo razviti temo v nekakšen improvizirani medley, v katerega so strpali Heroin, Sweet Jane (vsaj del Loaded na tem Tribute...) in nekaj svojih verzov. Komaj sprejemljivo. SCREAMING TREES se trudijo z What Goes On, za dosego svojega cilja pa uporabljajo vrsto tehničnih pomagal (echo, flanger...). Kljub temu (ali pa ravno zato) niti približno ne dosežejo hipnotičnega transa prve izvedbe. Še huje je z MOTORCYCLE BOY, ki strašljivi beg opremijo z ritem mašino in brezizraznimi vokali. Run, run, run nikakor ni bila mišljena kot brezskrbno poskakovanje in veseljačenje. I'm Set Free je kot napisana za novi angleški pop val, TERRY BICKER in BRADLIEGH SMITH jo namreč interpretirata točno tako. Poudarjena produkcija odnese "osvoboditev" nekam nad oblake, vse to in več pa je LOU REEDU uspelo na dosti bolj enostaven in prefinjen način. RIDE so si zadali eno najtežjih nalog. European Son bi si lahko naložili kvečjemu kaki ameriški heroji hrupa, angleški mladci pa so samo "dokazali", da mojstrstvo ni le v kontroliranem variiranju osnovne teme, na katerem bazirajo svojo glasbo. Velveti so namreč meje kontrole postavili mnogo širše in po preposlušanju celotne Heaven and Hell ostane v poslušalcu le želja po ponovnem konzumiranju originalov.
(SubRock)
Janez Golič
